»Od doma sem šla, ko sem bila stara petnajst let. Najprej v šolo v Postojno, potem v Ljubljano. Trideset let sem se v prestolnici selila iz enega najemniškega stanovanja v drugega in globoko v meni je tlelo zavedanje, da na stara leta najbrž ne bom zmogla odplačevati mestnih najemnin, pa čeprav sem imela dobro službo. Po drugi strani pa sem imela v Babnem polju krasno nepremičnino, dom, ki se ponaša z 200-letno zgodovino,« pravi Alenka Veber Rihtarjeva.
Pred desetimi leti je dozorela odločitev, da svoje življenje posveti domačiji svojih staršev in znamenitih prednikov. »Domačija stoji v starem delu Babnega polja in ima klasično obliko nekdanjih notranjskih domov. Tukaj se je v 19. stoletju rodil slovenski izseljenski pisatelj France Troha Rihtarjev, ki je nato v Severni Ameriki zapisoval svoje spomine, tako tiste, ki jih je odnesel iz domačega kraja, kot tiste iz Amerike,« pripoveduje Alenka Veber Rihtarjeva, ki je skorajda deset let svojega prostega časa posvetila raziskovanju njegove življenjske zgodbe; Zavod Rihtarjeva domačija je na to temo izdal že dve knjigi.
»Poleg bogatih in zanimivih zgodb mojih prednikov pa je tukaj še zgodba Babnega polja, ki je najhladnejši naseljeni kraj v Notranjskem podolju. Veliko krasot imamo tukaj, reko sedmerih imen, Ljubljanico, rimski zaporni zid, obenem Babno polje leži tik ob hrvaški meji, kjer je vstop v nacionalni park Risnjak. Veliko je stvari, zaradi katerih se splača priti v te kraje,« vabi Alenka Veber Rihtarjeva, ki je turistična vodnica, pa ne le to.
Izobraževanje, kultura, turizem
Rihtarjevo domačijo sestavlja stanovanjski del, hiša, poleg hiše pa še zelo veliko gospodarsko poslopje, ki mu v tistih krajih rečejo skedenj. »V Babnem polju ne poznamo kozolcev, ampak imamo skednje. Gornji del je bil namenjen hrambi sena, v spodnjem pa je bil hlev, kjer imamo od letos urejen tudi muzej,« pripoveduje Alenka Veber Rihtarjeva. »Hlev smo ohranili v podobi, kakršno so pred 40 leti pustili moji starši. Obiskovalci lahko vidijo razstavo kmečkega orodja in fotografije. Naša zbirka se skorajda dnevno dopolnjuje - vsak teden dobimo kakšen nov muzejski predmet.«
»Zraven je še Rihtarjeva kašča, ki je nekoč služila hrambi pridelkov, da so naši predniki preživeli hude zime, mi pa imamo tamkaj že od leta 2014 urejen manjši podeželski kulturno-izobraževalni center. V času epidemije smo uredili še sprehajalne poti, tlakovali del vrta in del dvorišča, da je zdaj domačija dostopna tudi gibalno oviranim osebam, naredili smo tudi že podstavke in nosilce za tematske table, ki bodo na domačiji nastale v prihajajoči jeseni in zimi. 13 informativnih tabel, postavljenih po domačiji, bo ogled domačije omogočalo tudi v času, ko mene slučajno ne bo doma,« pojasnjuje Alenka Veber Rihtarjeva, ki v Zavodu deluje na »trikotniku« izobraževanje, kultura, turizem.
»Pri izobraževanju se posvečamo predvsem starejšim; prek Univerze za tretje življenjsko obdobje vabim starejše iz bližnje in daljne okolice Babnega polja. Ponujamo izlete, raziskovanja, študije, pohode, prirejamo dogodke. Zadnjič smo imeli pri nas lajnarja iz Šmarij pri Jelšah! V Babnem polju!«
Trma in pogum
»Priznati moram, da sem najbolj ponosna na svojo babnopoljsko trmo in na svoj pogum, ki sta mi omogočila, da Zavod ustvarim in ga tudi obdržim pri življenju, zdaj že celo desetletje! Veste, po tridesetih letih uspešnega življenja v Ljubljani sem se vrnila v okolje, iz katerega sem odšla, ko sem bila stara 15 let. Z novimi idejami sem prišla v kraj z 250 prebivalci in mislila, da bom spremenila svet. Najprej sem želela premikati gore, potem miselnost v glavah drugih ljudi, sedaj pa skušam premikati samo še sebe, pa še tukaj imam polno ovir,« svojo pot povzema Alenka Veber Rihtarjeva.
»A zavod sem poimenovala po svojih prednikih, svojih domačih, kar je izjemna varovalka. Imam zelo visoka etična načela, nič ne sme omadeževati tega zavoda, saj je družinska zgodovina zame izjemno dragocena, sveta,« pravi Alenka Veber Rihtarjeva.
Tudi – mama. »Živim z mamo z demenco,« je malodane prvi stavek, ki ga Alenka Veber Rihtarjeva izgovori, ko predstavlja svojo domačijo. »Ko sem prišla iz Ljubljane nazaj, sem našla zgarano mamo, kakor so zgarane mame na podeželju. Opazila sem, da se počasi izgublja … Peljala sem jo k zdravniku in dobili sva diagnozo, Alzheimerjeva demenca,« pripoveduje Alenka Veber Rihtarjeva, ki mamine in svoje utrinke življenja z demenco popisuje tudi na spletni strani zavoda. »Žal mi je za vsak trenutek, ki ga ne morem popisati, saj je v najinih dnevih tudi veliko lepega, žlahtnega, pa seveda smešnega in žalostnega, jeznega, prepirljivega.«
»Vsem gostom na domačiji povem, da je z nami mama z demenco. Povezala sem se tudi z ljubljansko organizacijo Spominčica in tako tudi z njihovo podporo na domačiji širim zavest o življenju z demenco. Ko greva z mamo k nedeljski maši – mama je bila dvajset let mežnarica -, vidim, kako se je ljudje bojijo. Nihče je ne pogleda v oči. Edino zadnjič jo je ena gospa, ki ji je bila poročna priča, objela, pa rekla, kako si, Francka, in seveda je mama ni prepoznala. Tako živimo in delamo. Korak za korakom, z babnopoljsko trmo,« pravi Alenka Veber Rihtarjeva.
