118. klasika Pariz-Roubaix je poskrbela z vsem, kar se od te dirke pričakuje. Številni padci, preobrati, tehnične težave in mnogo odstopov. Pravi kaos na severu Francije. Edini srečnež dneva pa je postal evropski prvak Sonny Colbrelli (Bahrain-Victorious).
Dve leti in pol se je čakalo, da so se najboljši kolesarji na svetu zopet zagnali s starta na najbolj znameniti enodnevni dirki na svetu, že 118. spomeniku Pariz-Roubaix. Med 175 junaki se je v boj za visoka mesta pognal tudi slovenski državni prvak Matej Mohorič (Bahrain-Victorious), ki je na severnem peklu nastopal drugič v karieri. Svoj debi je doživel ravno ob zadnji izvedbi dirke, spomladi leta 2019, nato je bila dirka lani zaradi pandemije odpovedana, letos pa je bila z aprila prestavljena na prvo nedeljo v oktobru. Za še večji spektakel »osovražene« dirke med kolesarji, je poskrbelo vreme. Prvič po 19 letih je močno deževalo, kar je dirko začinilo že pred prvim od tridesetih tlakovanih odsekov.
Prvi padec na dirki se je zgodil že na kilometru nič, nato pa je v prvih 96 kilometrih (od 257,7), ko je dirka potekala samo na asfaltu, zaropotalo še nekajkrat. Na srečo nikoli nič hujšega, a napetost v glavnini je bila vidna iz helikopterja.
»Žur« na tlakovcih
160 kilometrov do cilja so kolesarji udarili na prvi tlakovan del ceste. Posamezne odseke so organizatorji označili po težavnosti in za uvod je tekmovalce čakal odsek s tremi zvezdicami. V močnem deževju in vetru je bilo kontrolirano kolesarjenje na teh odsekih praktično nemogoče. Zato se je za odlično taktiko odločil edini Slovenec v gruči tekmovalcev, ki se je postavil na samo čelo glavnine. Ta je zaostajala dobri dve minuti za ubežniki.
Z vsakim tlakovanim odsekom se je glavnina manjšala, padce kolesarjev pa je bilo praktično nemogoče šteti, saj so se dogajali eden za drugim. Najbolj nesrečen med vsemi je bil Švicar Stefan Küng (Groupama FDJ), ki se je na tleh znašel trikrat v le nekaj kilometrih. Prizori so bili brutalni. Kolesarji so bili blatni od glave do pet od prvega odseka dalje. Obilico težav so imeli tudi snemalci na motorju. Vsakemu gledalcu, ki je dirko spremljal prvič, je bilo hitro jasno, zakaj se imenuje tudi severni pekel. Ravno zaradi ekstremne težavnosti je bila danes želja po zmagi, ki edina zadosti trpljenje na cesti, še večja. Mohorič je na odseku številka 23. (označeni so v obratnem vrstnem redu) doživel predrto zračnico, a je bilo to ravno obdobje, ko je bilo v glavnini malce zatišja, in Slovencu je uspel priključek. Na čelu dirke sta ostala zgolj še dva ubežnika, ki pa sta svojo prednost 110 kilometrov do cilja povečala na skoraj tri minute. Med glavnino in čelom dirke je bila še ena večja skupina.
Mohorič zamudil napad Van Aerta
Sto kilometrov do cilja je kolesarjem vsaj malce prizanesel dež, saj so padavine prenehale. To pa ni pomenilo, da so bile razmere za vožnjo kaj boljše. Blato je ostalo, asfalt je bil še vedno spolzek in padci se niso končali. Glavnina se je ponovno razbila na odseku 20, ko je napad sprožil eden izmed favoritov za zmago Belgijec Wout Van Aert (Jumbo-Visma). Prednost ubežnikov je v trenutku padla pod ve minuti, na žalost pa na tem tlakovanem odseku ni bil v najboljšem položaju Mohorič, ki se je po predrti zračnici zadržal v ozadju in tako ostal brez priključka z najboljšimi. Nato je sledil najbolj znani odsek na dirki Trouée d'Arenberg (Arenberški rov). 2,3 kilometra »groznih« tlakovcev sredi gozda. Označen je s težavnostjo pet zvezdi in tudi tokrat smo videli zakaj. Zaradi številnih padcev v skupini s favoriti je prišlo do nove velike selekcije.
Do konca dirke so si napadi sledili na vsakem tlakovanem odseku. Izjemno dejaven je bil Mathieu Van der Poel (Alpecin Fenix), ki se je od glavnega konkurenta Van Aerta odlepil na odseku številka 15. Belgijec se je za trenutek znašel v gneči sredi preostanka glavnine, Nizozemec pa je močno pospešil in si privozil pol minute prednosti. Hitro se je pridružil manjši skupini, ki je bila še pred njim. Povsem na čelu glavnine je bila še vedno skupina treh kolesarjev, ki ji imela po novem pred skupino z Van der Poelom prednost 50 sekund. Van Aert v ozadju ni dobil pomoči in zaostanek za glavnim konkurentom je narasel na minuto. Nad severom Francije pa se je v tem času celo razjasnilo in na karavano je za trenutek posijalo sonce.
Nesrečni Moscon
Na čelu dirke je Italijan Giani Moscon (Ineos Grenadiers) ugotovil, da ima največ moči in se je 50 kilometrov do cilja odločil za solo napad. Vse do 27 kilometrov do cilja mu je kazalo odlično. Na kolesu je deloval suvereno, njegova prednost se je ves čas gibala okoli minute. Nakar je sledila velika mera smole. Italijan je najprej doživel predrto zračnico. Sicer je uspel hitro zamenjati kolo, a njegov ritem je upadel. Na naslednjem tlakovanem odseku je nato še padel in sanj o veliki zmagi je bilo praktično konec. Prvih pet zasledovalcev je bilo za njim zgolj še 15 sekund. Trmasti Italijan se sicer še ni predal. Čeprav je konkurente že videl v ozadju, je še enkrat močno pritisnil na pedala. Prednost je povečal nazaj na 25 sekund, nato pa mu je žal zmanjkalo moči. Na zadnjem pet zvezdičnem odseku, ki je bil na sporedu 17 kilometrov do cilja, je svoje mišice razkazal Nizozemec Van der Poel in hitro ujel Italijana. Ritem z Nizozemcem pa sta uspešno držala tudi evropski prvak Sonny Colbrelli (Bahriain-Victorious) in Florian Vermeersch (Lotto-Soudal).
Šele tretji debitant z zmago
Trojica se je hitro znebila Moscona, nato pa se je v zadnjih 14 kilometrih sama udarila za zmago. Vsi trije današnji junaki so prvič v karieri nastopili na slovitem spomeniku, zato ni imel nihče prednosti z izkušnjami v zadnjih kilometrih izjemno zahtevne dirke. Skupinica je skupaj prevozila zadnje tri tlakovane odseke in nato vstopila na sloviti velodrom, kjer se je dirka končala. Za ciljni sprint na ovalu je največ moči in spretnosti privarčeval evropski prvak Colbrelli, ki je za las prehitel Vermeerscha in Van der Poela. Veselje Italijana je bilo nepopisno, saj je v cilju takoj padel v jok iskrenega veselja. Postal je šele tretji debitant z zmago na tej sloviti dirki. Do današnjega dne sta v 125-letni zgodovini dirke slavila zgolj dva. To je uspelo Josefu Fischerju, ki je dobil prvo dirko, in Jeanu Forestierju, ki je kot debitant slavil leta 1955.
