Zavedati se moramo, da več kot milijarda zemljanov živi z dolarjem na dan, mnogi so brez tekoče vode in elektrike, zato se zdi misija nemogoče, da bi električna mobilnost do leta 2030 zaživela v takšni obliki, kot jo optimistično napovedujejo, in da tedaj sploh ne bo mogoče več kupiti avtomobila, ki ne bo elektrificiran. Pa se za trenutek preselimo v imaginarni svet. Si znate predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi bil že danes ves vozni park elektrificiran? Kje bi dobili dovolj kobalta, nujno potrebnega za izdelavo električnih baterij, katerega nahajališča so trenutno predvsem v Afriki? Ali pa kdo bi financiral gradnjo nujno potrebne infrastrukture, ki že danes, ko smo šele na začetkih elektrifikacije, ni ustrezna?
Realnost je takšna, da je v prometu približno 11 milijonov električnih avtomobilov. Čeprav številke iz leta v leto odstotkovno močno naraščajo, pa se ni mogoče znebiti občutka, da nas z električnimi avti posiljujejo. Dejstvo je namreč, da električni avto ni za vsakogar. Za marsikateri žep je predrag, težave s polnjenjem v blokovskih naseljih so še nerešljiva uganka, hitre polnilnice pa praviloma dražje, kot če bi točili bencin ali dizel. Stroka sicer napoveduje, da bo leta 2030 registriranih 145 milijonov električnih vozil, kar bo manj kot desetina vseh na svetovnih cestah. Bo to dovolj, da bomo dihali občutno čistejši zrak?
V razvoj elektromobilnosti so države in podjetja vložili že na stotine milijard evrov, zato se zdi rinjenje z glavo skozi zid na neki način opravičljivo. A vse več je analitikov, ki se zavedajo, da lahko k čistejši prihodnosti veliko prispevajo tudi (priključni) hibridi, vozila na plin ali vodik. Za slednja pravijo, da so najboljša, a tudi najdražja rešitev, zato so avtomobili na vodik v prometu danes prej izjema kot pravilo. Katero pogonsko sredstvo bo dejansko prevladalo, bomo na koncu odločili ljudje. Zdi pa se mi, da bodo motorji z notranjem izgorevanjem v kombinaciji z električnim del prometa veliko dlje, kot si večina danes misli.