Si predstavljate, da vse življenje denimo posvetite ustvarjanju glasbe, večina pa si vas zapomni po le enem hitu, pa čeravno ste v karieri ustvarili kup po vašem mnenju še boljših skladb? Ali pa da se je nekaj let ali celo desetletij za tem, ko ste sami posneli neko skladbo, to isto odločila prirediti v tistem hipu priljubljena skupina in je mladež prepričana, da je to njihova glasba že v izvirniku. Pa recimo, da ste odličen pevec ali pevka, čigar del skladbe si za refren izposodi priljubljen izvajalec rapa, in nenadoma za vas sliši ves svet, pa čeprav ste pred tem izdali že nekaj albumov odlične glasbe? Vse omenjeno bi lahko na neki način označili hkrati za prekletstvo in blagoslov, zagotovo pa, če ravno ne sovražite glasbe (in le kdo jo?), vsak hitro najde kakšen primer za vse našteto.
Na podoben način bi hkratno prekletstvo in blagoslov lahko iskali še na številnih drugih področjih, ob prihodu (končno) najnovejšega filma o Jamesu Bondu, ki je te dni začel pot v kinematografih in v katerem ga je spet mogoče opaziti, pa smo v tej luči pomislili na avtomobil. Martin. Aston martin. DB5, če smo še bolj natančni. Legendarni štirikolesnik, ki se je v filmih Jamesa Bonda prvič pojavil leta 1964 v Goldfingerju in pozneje še v številnih drugih, v njem po prvotnih načrtih sploh ne bi smel sodelovati, saj bi ta čast morala pripasti bentleyju, naposled pa je postal zagotovo najbolj legendaren Bondov avtomobil med zares številnimi skozi leta in desetletja. Kar je zanj, za avto, torej hkrati prekletstvo in blagoslov. Slednje zaradi tega, ker brez Bonda nikdar ne bi dosegel slave, ki jo je, prvo pa zato, ker bo vselej »le« in samo to – Bondov avtomobil. Torej v senci nekoga drugega. Pa čeprav je v resnici precej več kot le to.
Usodna časopisna oglasa
Zgodba astona martina DB5 je na neki način neločljivo povezana s – časopisnim oglasom. Pa ne le enim, temveč dvema. Veliko vprašanje je namreč, kaj bi se z znamko Aston Martin sploh zgodilo, če tega, da je naprodaj za 20.000 funtov, ne bi leta 1946 v oglasu v The Times opazil poslovnež David Brown in se odločil za investicijo. In da, uganili ste, vse oznake astonov martinov z DB, tudi DB5, imajo te po začetnicah njegovega imena in priimka. No, drugi časopisni oglas pa je štiri leta pozneje k Astonu Martinu vabil različno delovno silo. Nanj se je odzval tudi možakar po imenu Harold Beach, čigar ideje so v podjetju hitro prepoznali kot odlične, in tako je bil med drugim odgovoren za razvoj šasij za različne modele DB, tudi DB5. Oblikovanje karoserije so medtem kajpada zaupali Italijanom, in sicer podjetju Carrozzeria Touring Superleggera, DB5 pa je na ceste zapeljal približno eno leto prej, preden je nastopil v svojem prvem Bondovem filmu, torej leta 1963.
Res je, DB5 je bil v bistvu le evolucija modela DB4, a je danes prav zaradi filmov pač precej bolj slaven od svojega predhodnika. Ob tem pa v vseh pogledih tudi precej izboljšan. V DB4 uporabljen 3,6-litrski motor so v DB5 zamenjali s 4-litrskim šestvaljnikom, ki je premogel 210 kilovatov moči (286 konjev), ti pa so tono in pol težkega športnika pognali do za tiste čase vrtoglavih 233 kilometrov na uro. Komur to ni bilo dovolj, pa je bila na voljo še različica vantage z 242 kW (329 KM). Za prenos moči je medtem skrbel bodisi petstopenjski ročni menjalnik bodisi tristopenjski samodejni, pospešek do stotice je pri šibkejši različici znašal okrog osem sekund, pri močnejši pa le 6,5 sekunde. »Res je, številke so bile za tisti čas fascinantne, DB5 pa je ob tem prekrasen, še dandanes si človek na njem spočije oči. A med vožnjo… Bodimo realni, DB5 že v šestdesetih ni slovel kot avto, ki se dobro drži na cesti, leta pa mu glede tega seveda niso koristila. Dandanes niti hiter ni več,« je bil pred kratkim do legende precej neusmiljen sloviti TV-voditelj Jeremy Clarkson.
Lani so ga oživili
Vsi astoni martini DB5 so bili dvovratni in so imeli konfiguracijo sedežev »2 + 2«, poleg osnovne, kupejevske različice, ki so jo izdelali v daleč največ primerkih, pa je med letoma 1963 in 1965 tovarno zapustilo tudi 123 kabrioletov. In še ena zanimiva karoserijska različica. Posebej za že omenjenega Davida Browna so namreč izdelali tudi prototip različice shooting-brake, torej neke vrste kupejevskega karavana, saj je bil Brown strasten lovec, ki je tako na lov lahko peljal tudi svoje pse. Pozneje je v enako različico še 12 v osnovi kupejev predelal samostojni predelovalec avtomobilov Harold Radford, že omenjenega prototipa pa so pred dvema letoma na dražbi prodali za 1,765 milijona dolarjev, s čimer je to postal najdražji shooting-brake vseh časov.
Skupno so v treh letih proizvodnje izdelali 1059 enot DB5, lani pa so se odločili narediti še serijo 25 primerkov, ki so jim vključili številne dodatke, ki jih je imel v filmu Goldfinger tudi Bondov DB5, pri čemer so se izdelave, kot so ga označili sami, najbolj slavnega avtomobila na svetu lotili ročno, na povsem enak način kot pred več kot pol stoletja. Ker zato avto ne premore številnih danes zakonsko predpisanih stvari, ga ni mogoče homologirati za vožnjo v prometu, a lastnikom zagotovo zadostuje že, da imajo lepotca parkiranega v garaži. Ali pa, kar tudi ni nič nevsakdanjega, v dnevni sobi kot razstavni eksponat.