Nekje v sredini devetdesetih sem se peljal v Budimpešto na kriminološko konferenco. Na podeželju sem srečal policista, ne po svoji volji, za katerega se je kmalu izkazalo, da tudi on razume svobodo v vsej širini. Ko me je ustavil, sem hitro ugotovil, da ima prednost domačega terena in zlasti domačega jezika. Ničemur od tega nisem bil kos. S pantomimo in pisanjem s prstom po prašnem avtomobilu sva prišla do zaključka, da sem kilometer nazaj vozil s hitrostjo šestdeset na uro, dovoljeno pa je le štirideset. Takoj mi je bilo jasno, da si je vse skupaj izmislil. Že dolge kilometre je bila puščobna panonska ravnina brez omejitev, prav tako brez radarja, predvsem pa nisem vozil šestdeset, ampak osemdeset, čeprav bi lahko tudi malo čez, pa bi bilo še vedno v dovoljenih mejah. Odštel sem ne pretiran znesek in čakal na potrdilo. Policist je samo zmajal z glavo in mi dal vedeti, da nima »papir«. Beseda je bila po naključju razumljiva in jasno je bilo, da bo znesek brez potrdila pristal v njegovem žepu.
Ko sem prišel na konferenco, sem si oddahnil. V družbi evropskih akademikov je bilo pričakovati besede o drugačnih konceptih svobode. Večinoma je bilo res sproščujoče. Potem pa je prišel na vrsto domači kriminolog, nekoliko starejši gospod, in z globokim opominjajočim glasom predstavil grozeče nevarnosti. Na prvo mesto je postavil nerazumno blago kaznovanje, ki da bo po njegovih analizah privedlo do družbenega razpada, kjer koli že bi mu dali veljavo. Ponovna uvedba smrtne kazni bi bila ena najboljših varovalk pred razpaseno permisivnostjo.
Sedel sem ob skandinavskih kriminologih, katerih pregovorna strpnost je popustila in eden izmed njih je z začudenim obrazom, ki ga je preletel smehljaj, brez zadržka rekel – to je pa kot glas iz groba. V resnici je Madžarov nastop spominjal na filmsko upodobitev duha Hamletovega očeta.
A kdor spremlja kaznovalne premike, zlasti pri nas, ve, da se je v ušesa marsikaterega oblastnika ta glas iz groba prelil v vabljivo melodijo, ki se ji ni dalo upreti. Edino uvedba smrtne kazni je mejnik, ki ga je težko prestopiti, saj je pogoj za bivanje v druščini EU. A če je omenjeni madžarski kriminolog še živ, najbrž z olajšanjem spremlja uveljavljanje talibanske kaznovalne politike in prakse.
Na tiste čase sem se spomnil, ko je pred nekaj dnevi Budimpešta spet gostila strokovnjake, tokrat take vrste, ki se spoznajo na ohranitev človeškega rodu. Zanimivo je bilo videti, da so vlogo znanstvenikov to pot prevzeli kar politiki. Poslušali in gledali smo višegrajski cvetober, ozaljšan s slovenskim premierjem, srbskima vodjema in nekdanjim ameriškim podpredsednikom Mikom Penceom. Naš vodja se je odločil za razmeroma varno definicijo, po kateri je pravica vsakega para imeti otroke ali ne. Je pa z aplavzom pozdravil Orbanovo trditev, da je moški oče in ženska mati. Poleg tega se je Madžar zahvalil zgodovini, ki njihovo družbo varuje pred kulturno levico, tako kot cepivo varuje pred koronavirusom.
Češki premier Babiš se je spraševal, ali bo Evropa čez trideset let še Evropa. Temu skladne tone je ubral tudi Mike Pence, ki je posvaril, da se moramo odločiti med skrbjo za družine delavskega razreda na eni in odprtimi mejami na drugi strani, kajti obojega ni mogoče imeti. Poleg tega pa je po njegovem legalizacija splava izjemno prispevala k demografskim spremembam in destabilizaciji celotne družbe. Zaradi splava so Združene države Amerike izgubile šestdeset milijonov ljudi.
Ta apokaliptična trditev je blizu občutkom našega bivšega evropskega sodnika Boštjana M. Zupančiča, ki je francosko ministrico za zdravje zaradi liberalne zakonodaje na zdravstvenem področju označil za največjo morilko vseh časov. Izjavo je pozneje dopolnil še v intervjuju za Radio Ognjišče in omenil, da je uzakonitev splava v Franciji povzročila, da je bilo z demografskega konteksta zradiranih 20 odstotkov populacije.
Sklepna izjava budimpeške demografske konference je vsebovala sporočilo, da je povečanje števila otrok nujno za ohranitev evropske krščanske kulture in drugega verskega izročila za prihodnje rodove. Za podporo so povabili še Američana, ki se je proslavil z bojem proti abortusu in ob tem izjavil, da je daleč najslabša odločitev vrhovnega sodišča tista, s katero je leta 1973 dopustilo splav.
Pri nas se s temi nastopi imenitno ujema naslovnica Demokracije, kjer črne roke grabijo po belem ženskem telesu. Sem spada še zvišanje kazni za tihotapce prebežnikov. Pri tej kaznovalni politiki je popolnoma jasno, da nas ne motijo kriminalci. Motijo nas begunci in teh se je treba znebiti.
Kakor koli obračam, mi na misel pride le podoba druščine Mrlakensteinov, ki bi nas želela popeljati v svetlo prihodnost srednjega veka.
