Trener Atletica Diego Simeone je v zavetju domačega stadiona Wanda na obrobju Madrida z novo taktično ukano povsem zasenčil in presenetil gostujočega trenerja Ronalda Koemana, ki je sicer tekmo spremljal s tribune zaradi kazni po zadnji tekmi in je navodila svojemu pomočniku Alfredu Schreuderju neprestano delil po mobilnem telefonu. Simeone je namreč izbral izjemno gibljivo postavo, ki je v obrambi delovala kot 5-3-2, a se je v napadu hitro transformirala na 3-5-2, pri čemer sta krilna igralca Carasco in Llorente odpirala prostor, ki so ga v sredini izjemno spretno izkoriščali Lemar, Felix in Suarez, ki so oba zadetka dosegli na identičen način, s tremi prvimi dotiki in natančnima zaključkoma; obakrat je akciji začel Felix, enkrat je bil Suarez podajalec strelcu Lemarju, drugič pa je bilo obratno. V takšnih akcijah, iz katerih bi lahko dosegli še kak zadetek, so domačini izkoriščali neverjetne vrzeli, ki so nastale v sredini Barcelonine obrambe. Ker je bila tekma z 2:0 odločena že v 44. minuti drugega polčasa, so v drugem polčasu igralci Atletica zgolj zaprli prostor pred lastnim golom in tekmo zgolj rutinsko privedli do konca.
Barcelona je imela sicer 70-odstotno posest žoge, kar pa je bila zgolj statistika, ker od tega ni bilo nikakršnega učinka. Vsega dvakrat so streljali v okvir vrat, le enkrat resneje, ko je strel Coutinha izvrstno ubranil slovenski vratar Jan Oblak. Kot je po tekmi rekel legendarni branilec Kataloncev Gerard Pique, »mi bi lahko napadali do jutri zjutraj, pa ne bi dali gola«. Barcelona brez Messija igra igro, ki jo je španski športni dnevnik Marca lepo opisal kot igro, ki »ni ne tiki ne taki« (kar seveda aludira na izjemno igro tega imena, kot jo je krojila legendarna zvezna vrsta Xavi-Iniesta-Messi v zlatem obdobju Barce v prejšnjem desetletju). Žoga v tej brezplodni igri kroži okoli nasprotnikovega kazenskega prostora, a brez kakršne koli globinske ideje in prodora pred gol. Še bolj skrbi igra Barce v obrambi, ko se zdi, da lahko na bolj odprtem prostoru, kot jim ga je v soboto skoval Simeone, kadarkoli prejmejo zadetek. Po prvem golu Lemarja so kamere ujele tudi dva stebra tiste legendarne Barcelone, Piqueja in zadnjega vezista Busquetsa, v daljši razvneti razpravi o tem, zakaj je obrambna formacija ostala naenkrat tako razprta. A ni dosti pomagalo, kajti 20 minut kasneje so prejeli zadetek na domala identičen način in s še bolj luknjasto obrambo. Trener Koeman je kritikom po tekmi odgovoril, da »upam, da vam je zdaj bolj jasno, zakaj večkrat igram s tremi branilci«.
Ne pozabimo, da je Barca letos igrala tri resne tekme, dve v ligi prvakov – z Bayernom doma in Benfico v gosteh – ter prvenstveno z Atleticom v Madridu, in v teh treh tekmah ni dala niti enega gola, prejela pa jih je kar osem. Čeprav igralski kader ni tako skromen, kot se zdi na prvi pogled, v njem je precej »staroselcev« iz najboljših let (ter Stegen, Alba, Roberto, Pique, Busquets), nekatere ne ravno slabe okrepitve iz klubov višjega evropskega ranga (oba De Jonga, Depay, Coutinho, Lenglet), vendar ključne vloge in najboljše tekme igrajo mladinci, mlajši od 20 let (včeraj 18-letni Gavi in 19-letni Nico, včasih Fati in Puiq, največkrat pa včeraj poškodovani Pedri). Koeman, ki je že od začeta sezone na izhodnih vratih, ima res težko nalogo, kako iz te mešanice sestaviti karkoli smiselnega. Sicer ni verjeti, da bi bila Barcelona na koncu sezone tako slabo uvrščena v vseh tekmovanjih, kot je zazdaj začela, vseeno pa se od višjih ambicij lahko že zdaj poslovi.