Petinpetdesetletni Andrej Saje je tako postal drugi škof novomeške škofije – njegov predhodnik, upokojeni škof Andrej Glavan jo je vodil zadnjih 15 let – in hkrati najmlajši član Slovenske škofovske konference. Junijsko imenovanje relativno mladega predavatelja kanonskega prava na ljubljanski teologiji in sodnega vikarja je sledilo marčnemu imenovanju prav tako predavatelja na teološki fakulteti, tri leta starejšega dr. Maksimiljana Matjaža na čelo celjske škofije. Sajeta in Matjaža poleg izobraženosti in razgledanosti druži dokajšnja neodvisnost od Stresovega in Rodetovega kroga. Zato se zdi se, da je francoski nuncij Jean-Marie Speich, precej nezadovoljen z vodilnimi kadri v SŠK, želel z obema izbirama pomladiti cerkveno strukturo in vnesti vanjo svež, liberalnejši veter.
Preudaren, razgledan, empatičen in izjemno delaven so pridevniki, s katerimi Andreja Sajeta opisujejo njegovi kolegi. Včasih je nekoliko impulziven, »ne mara megle«, nam je dejal eden od njih. Vselej pa je človeško odprt in pripravljen prisluhniti.
Saje je mladost preživel na vasi – v Velikem Kalu v župniji Mirna Peč, bil je najstarejši v družini s štirimi otroki. Po osnovni šoli v Mirni peči je obiskoval novomeško gimnazijo, tedaj naravoslovno-matematično srednjo šolo. Že leto dni po zaključku je vstopil v Bogoslovno semenišče v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po diplomi je odšel za kaplana v Grosuplje, a ga je nadškof Šuštar po treh letih povabil k sebi na ordinariat, kjer je kot njegov tajnik spoznaval pomembne osebe iz sveta Cerkve in politike. Nekaj mesecev – do odhoda na študij v Rim – je tajniške naloge opravljal tudi za nadškofa Rodeta. Potem ko je na Gregoriani z odliko doktoriral iz kanonskega prava, na temo izredne oblike poroke, je kar deset let, od leta 2003 do 2013, kot generalni tajnik spoznaval delo SŠK in kot tiskovni predstavnik gradil njeno javno podobo. Zlasti to funkcijo je, kot je nekoč dejal, prevzel »s strahom in trepetom«. Polagoma ji je vtisnil svoj pečat. S transparentnostjo je v nasprotju z njegovimi starejšimi kolegi mislil resno, delal je majhne, a pomembne korake.
Po mnenju škofa kritične medije potrebuje tudi Cerkev
»Pomembno je, da vsi v Cerkvi razumejo, da izmikanje in skrivanje pred problemi nikomur ne koristi,« je dejal ob neki priložnosti. Do medijev in novinarjev, tudi tistih, ki so mu postavljali nepoznavalska ali ideološko našpičena vprašanja, je bil vselej spoštljiv. »Tudi tedaj, ko mediji razkrijejo zadeve, ki so nam v Cerkvi skrajno neprijetne, ko poročajo o finančnih škandalih ali spolnih zlorabah, opravljajo pomembno vlogo,« se je Saje zavzemal za večjo odprtost Cerkve.
Novi škof morda ne premore karizmatičnosti, zaradi katere bi ljudje pili njegove besede. Vsaj v javnosti deluje zadržano, skoraj hladno, ne gestikulira in ne razsipa čustev. Po videzu ali načinu nastopanja bi ga zato zlahka uvrstili med previdne in hierarhiji do konca vdane božje služabnike. Toda škod Saje zna presenetiti z odločnostjo in pokončnostjo – kar ima v slovenski Cerkvi, ki govori o odprtosti in vztraja v zaprtosti, svojo ceno.
Saje je bil edini, ki je po izbruhu afere 'Uran' vsaj nakazal, zakaj so pokojnega nadškofa v Rimu tako drakonsko kaznovali. Ukrep naj bi bil povezan z domnevnim Uranovim očetovstvom, je povedal na nacionalni televiziji. Za iskrenost najbrž ni bil pohvaljen. O možnih vzrokih za triletni izgon Urana v Trst po njem ni uradno spregovoril več nihče, nadškof Uran pa je tovrstne obtožbe do smrti zanikal. Usodno črno piko si je Saje prislužil tudi s svojim prepričanjem – in ravnanjem – da je treba o spolnih zlorabah v Cerkvi govoriti odprto, brez zamolčevanja. V kleriških vrstah jih je tedaj le malo delilo to mnenje. Pisanje medijev o sprevrženem početju duhovnikov so še vedno preštevilni razumeli kot nov način namernega uničevanja cerkvene avtoritete in ugleda.
Saje je vodenje ekspertne skupine, ki jo je pomagal soustanoviti, prevzel leta 2009 in jo vodil dva dveletna mandata. Oral je zaledenelo ledino in ob koncu drugega mandata tudi javno priznal, da »niso bili vsi zadovoljni, ko sem o tem govoril odprto, brez skrivanja«. Prizanesel ni niti Vatikanu: »Tudi v drugih škofovskih konferencah in celo v Vatikanu niso vsi prepričani, da je treba spolne zlorabe vzeti skrajno zares, o njih javno govoriti in žrtve spodbuditi, da storilce prijavijo.« Saje je žrtve spodbujal, naj storilca prijavijo tako civilnim kot cerkvenim organom – in slednje ostro kritiziral. Marca 2013 je v intervjuju za Dnevnik pristojnim v Cerkvi očital, da jih »blokirajo predsodki do žrtev in strah, da bodo duhovnika po krivem obsodili, zaradi česar se postopki po nepotrebnem zavlačujejo, žrtve pa ne dobijo zadoščenja.« Za dobro mero je ošvrknil še cerkveni molk o dogajanjih v Mariboru: »Upam in želim si, da bo prišel trenutek, ko bo nekdo od odgovornih povedal, kaj se je v Mariboru dogajalo, kdo je za gospodarsko polomijo odgovoren. Popolnoma jasno je, da ima v Mariboru vsakdo, ki je sodeloval pri odločanju ali sedel v raznih svetih in odborih svojo vlogo.« Stres, ki je leta 2009 postal ljubljanski nadškof in s tem Sajetov šef, je, kot je znano, v kritičnih letih pred mariborskim finančnim zlomom vodil gospodarski svet mariborske škofije. Sajetova kariera je bila tako začasno zapečatena.
Cerkveno politiko bo poslej sooblikoval kader papeža Frančiška
Tretjega mandata ni dobil, skoraj hkrati je bil odstavljen tudi z mesta generalnega tajnika SŠK. Nasledil ga je Tadej Strehovec, ki velja za trdo Stresovo linijo. Sajeta je ta odločitev zelo prizadela, tudi zato, ker je delo ekspertne skupine nato zastalo. Na novinarska vprašanja, kdaj bo dobila novega voditelja, ki bo o njenem delu govoril tudi javno, so s ŠŠK odgovarjali, da se čaka na nove smernice iz Rima. K vnovičnemu bolj transparentnemu in bolj dejavnemu soočanju s spolnimi zlorabami v Cerkvi sta cerkveno vodstvo prisilila šele nova rimska politika z zaostrenimi smernicami za obravnavo spolnih zlorab, medijski pritiski in iniciativa Dovolj.je, v kateri so kritični prst v Cerkev uperili tudi verniki in redovnik.
Papež Frančišek oziroma nuncij Speich z izbiro novega novomeškega škofa vodilnih v ŠŠK nista ravno vzradostila, pravijo poznavalci. Cerkveno politiko bo namreč poslej v večji meri sooblikoval kader papeža Frančiška. Zdi pa se, da to ne bo slabo ne za Cerkev ne za širšo družbo.
