Odkar je sredi poletja odjeknila novica, da Leo Messi ni več igralec Barcelone, pa vse do 74. minute torkove tekme lige prvakov med PSG-jem in Manchester Cityjem sem živel v zanikanju. Gledal sem, kako Messi en dan z objokanimi očmi govori, da si je želel še naprej igrati za klub, ki je več kot klub, drugi dan pa nasmejan prihaja v Pariz na podpis dvoletne pogodbe; gledal sem fotografije, na katerih Leo preživlja proste dni z novimi soigralci, Neymarjem, Paredesom in Angelom Di Mario; gledal sem posnetke s treninga, na katerih Leo poda Kyliannu Mbappeju, ta pa zabije gol; bral sem, kako navdušeni so novi soigralci nad Messijem, nad njegovo izjemnostjo in njegovo preprostostjo; gledal sem nekaj minut tekme PSG–Club Brugge in Messija v temnomodrem dresu s številko 30 na hrbtu in Eifflovim stolpom na prsih; gledal sem, kako je na tekmi proti Lyonu trener Mauricio Pochettino v 76. minuti Lea Messija zamenjal in kako temu to ni bilo všeč. Gledal sem, bral sem, a nisem verjel.
Ves ta čas so me spraševali, kaj si mislim o tem, da po 20 letih Messi ne igra več za Barcelono, jaz pa sem odgovarjal, da ne vem, o čem govorijo. To so lažne novic...
