»Ogenj, kladivo in nakovalo je osnovno orodje kovača, ki se ni spremenilo že od samih začetkov kovanja. Žerjavico za segrevanje kovine so kovači nekoč razpihovali z mehom, ki so ga z rokami ali nogami gonili vajenci. Najbolj pomembno orodje za kovača pa je kovaško kladivo,« pripoveduje Jože. Različno velikih kladiv ima več kot štirideset. »Kovač si sam izdela orodje in ga sproti preoblikuje glede na potrebe,« pravi Jože, daleč naokrog znan kot kovač Pepi.
Konj ima 99 misli na minuto
Nad kovaštvom se je navdušil kot že otrok, ko sta z očetom obiskala kovača v sosednji vasi. Za kovača se je izučil v Celju, vajeništvo pa je opravil v Vitanju. »Večji del življenja sem delal v Cinkarni Celje, odkar sem v pokoju, pa mi delo v moji kovačiji predstavlja še posebno veselje. Kovačnica nikoli ne sameva, največji izziv mi predstavlja umetnostno kovanje,« pravi Jože. Kovačnico je odprl tudi zato, da se ne pozabi staro znanje o kovaštvu in zelo je vesel, ko ga obiščejo učenci iz osnovnih šol.
»Lani v koronačasu jih ni bilo, pogrešal sem jih, sedaj pa se spet vračajo. Nekateri med njimi so sila zvedavi in moram jim demonstrirati izdelavo kakšnega predmeta, denimo podkve,« v smehu pove. Doda, da je bilo delo in znanje kovača življenjskega pomena za vaški živelj, saj so kovali podkve in podkovali vprežno živino. Vesel je, ker ima naslednika v svojem prvorojencu Srečku.
»Kovanje je eden najstarejših in najpomembnejših postopkov, pri katerem z zaporednimi udarci kladiva ali s počasnim stiskanjem v preši povzročimo spremembo oblike kovine. Ne pravimo kar tako, da kuj železo, dokler je vroče, saj se to pri visokih temperaturah lažje in boljše oblikuje. Danes staro kovaštvo izumira, a jaz imam zelo veliko dela. Pogosto me prosijo, naj podkujem konje, kar še posebej rad naredim. Veste, konj ima 99 misli na minuto! To so mi že davno povedali stari konjarji,« poudari Jože.
Na steni pred kovačico ima v veliki podkvi zapisanih nekaj konjskih misli, tudi te: »Videz vara, sem majhen otrok, ujet v velikem telesu. Čeprav trikrat krajše od tvojega, je moje življenje zelo dolgo, premisli, preden me vzameš za svojega, saj je vsako slovo od tebe zame bolečina. Daj mi dovolj časa, da se naučim vsega, kar želiš od mene.«
Bogata zbirka kmečkega orodja
Ima pa Jože skupaj z ženo Ivanko tudi zbirko starega kmečkega orodja, med drugim več kot 100 let star plug. »Našel sem ga pri nekem kmetu na Pohorju. Dobri dve desetletji sem hodil od kmetije do kmetije, postoril kakšno kovaško delo, podkoval konje in hkrati zbiral staro kmečko orodje,« pove. V bogati zbirki ima tudi sila star mlin za sadje, črpalko za pretakanje vina, triler (čistilec za žito) – »včasih so žito sortirali, najboljše je bilo za človeka, malo slabše za prašiče, najslabše pa za kure«. Pa sejalnik za koruzo, okopalnik za hmelj – »še leta 1970 so ga uporabljali v Savinjski dolini«.
Ko je delovno kot kovač hodil po vaseh, je na domačijah videl veliko starih predmetov: ročne šivalne stroje, več kot 90 let star nizozemski ožemalnik za perilo, radijske sprejemnike – najstarejši je iz leta 1956, tranzistorje, telefonske aparate, pisalne stroje, partizansko kuhinjo… In vse te predmete ima danes doma v svoji zbirki ob številnih zahvalah in priznanjih. Slednje tudi s srečanj oldtimerjev koles, motornih koles in avtomobilov. Jože ima namreč tudi zbirko tovrstnih vozil – »moj najstarejši moped je letnik 1962, avtomobil fičko letnik 1979, kombi je star štiri desetletja, vsa vozila so vozna, nekatera med njimi redno registriram«.
Z ženo Ivanko še vedno kolesarita na različnih prireditvah s Puchovima kolesoma, imata žensko in moško kolo. »Kovaštvo in zbiranje starih predmetov bom ohranjal, dokler bom živ, da bi mi le zdravje služilo,« si želi Jože. Na steni v kovačnici ima zelo veliko različnih podkev za srečo. Ob slovesu nam eno podari. »Pa prav jo obrnite nad vrati doma, da vam sreče ven ne uide,« nam v smehu svetuje Ivanka.