Koliko tistih med vami, ki radi potujete in raziskujete svet, uživate v utripu tujih mest in se radi prepustite živahnemu dogajanju na ulicah, je doslej zares doživelo Celovec? Morda se vam zdi smešno, češ, kaj pa je tako posebnega v koroškem mestu, ki ima skoraj trikrat manj prebivalcev kot Ljubljana, med njima pa je le uro in dvajset minut vožnje.
Lokali sredi živahne tržnice
Morda zato, ker smo večinoma navajeni v Celovec ob Vrbskem jezeru, kot se glasi njegovo uradno polno ime, potovati predvsem po nakupih, kvečjemu s podaljškom do Minimundusa. Zdaj, ko imamo švedsko pohištvo v Ljubljani, je še razlog manj, da bi se podali v največje koroško mesto.
Ampak Celovec se zares splača obiskati na drugačen način. Tako, kot pač popotniki radi obiščejo kakšno drugo mesto, denimo Zagreb, Prago, Firence… Namesto vas smo tam dva dni preživeli v času, ko so v mestu ravno potekali 4. dnevi alpsko-jadranske kuhinje, ki so se dogajali v prostorih Koroškega sejma in v boljših gostilnah po vsem mestu.
Staro mestno jedro Celovca je zlasti ob koncih tedna in ob večerih zelo živahno in razgibano. Čez dan je največji vrvež na tržnici na Benediktinskem trgu, ki je sicer manjša od ljubljanske, a je na njej mogoče kupiti vsakovrstne dobrote, od pridelkov krajevnih pridelovalcev do svežih jadranskih rib, številnih vrst sira, mesnin, kruha in podobnega od blizu in daleč – še največ iz alpsko-jadranske regije. Prav tam, sredi trga, deluje nekaj ličnih gostilnic, med njimi pa izstopa bistro z imenom Kochwerkstatt (Kuharska delavnica), kjer s piskri ropota ugledni avstrijski kuhar Christian Cabalier. Prav tisti, ki je pred leti skupaj z ženo Sanjo na noge postavil Bistro Apetit v Zagrebu, po mnenju številnih poznavalcev najboljšo restavracijo na Hrvaškem. Tam se nekaj odličnih dobrot dobi za solidno ceno. Od slikovito postreženega tatarskega bifteka in karpača iz tunine do krompirjeve juhe z jurčki in segedinca z mesom mangalice… Da sladic in vinske ponudbe ne omenjamo.
Zmaji so – in knežji kamen tudi
Le dobrih sto metrov od tam je poti do Novega trga, kjer v vodnjaku kraljuje celovški zmaj. Tudi Celovec je namreč močno zaznamovan z zmajem, podobno kot Ljubljana, in te živalce so med seboj gotovo v sorodu. Zgodba govori, da je lindwurm, kot se imenuje po nemško, nekoč prebival v močvirju, kjer danes stoji Celovec. Tamkajšnji knez je zato tlačane pozval k boju; nesvobodnim je ponudil svobodo, svobodnim kmetom pa celotno osvobojeno ozemlje, če pošast ugonobijo. Skupina hlapcev se je opogumila in zmaja z zvijačo premagala, dežela si je oddahnila, prebivalci so izsušili močvirje in se naselili v dolino…
Ampak pustimo zmaje! Raje se sprehodimo še sto metrov naprej do lontovža oziroma deželne hiše, kjer si lahko v izjemno slikoviti in akustični Dvorani grbov za nekaj evrov ogledamo izvirni knežji kamen, ki je nekoč stal pri Krnskem gradu in služil za ustoličevanje karantanskih knezov in pozneje koroških vojvod. Dobesedno navpično pod tem kamnom, ki buri različne duhove, je kuhinja gostišča Landhaushof z vrtom, ki po zmerni ceni ponuja imenitne avstrijske specialitete s poudarkom na kuhinji Koroške in alpsko-jadranske regije.
Lojzetovi aduti – knjige in pršuti
Ko smo ravno pri tem. Verjetno ni večjega poznavalca kuhinje alpsko-jadranske regije, kot je Celovčan Lojze Wieser. Prav tisti Wieser, ugledni knjižni založnik, ki pravi, da jezik seže dlje kot roka. Na to temo je napisal že nekaj izjemno uglednih in mednarodno nagrajenih knjig, v katerih je podrobno popisal kulinariko našega skupnega prostora, med drugim izdaja tudi ugledno kulinarično revijo Der Geschmack Europas (Okusi Evrope). Ni skrivnost, da je Lojze velik ljubitelj Srečka Kosovela, Krasa in tamkajšnje osrednje kulinarične delikatese: pršuta. Ne samo to – je eden najbolj veščih rezalcev pršuta na planetu. Te veščine se je po lastnih tekoče slovenskih besedah lastnoročno izmojstril po tem, ko je na raznih knjižnih sejmih moral trpeti slabo spremljevalno kulinariko. Tako je Lojze Wieser v okviru Dnevov alpsko-jadranske kuhinje poznavalsko vodil pokušnjo pršutov treh različnih pridelovalcev, ki je potekala v še enem lokalu, mimo katerega obiskovalec Celovca iz naše regije ne bi smel.
Družimo se pri Anji in Igorju
V Osojskem dvorcu, na Dunajski ulici 10, na idiličnem dvorišču najdete Zommstehn am Markt, ki ga vodita Anja in Igor Ogris. Gre za nekakšno zelo prijetno kombinacijo trgovine, tržnice in restavracije, ki ponuja, kaj drugega, specialitete alpsko-jadranske regije, in to na visoki ravni. Zanimivo je ime Zommstehn (am Markt), ki v narečju pomeni nekaj takšnega kot stojimo skupaj v smislu družimo se, srečamo se (na tržnici)… To pa izvira iz prav tako narečne fraze »stehma zomm«, ki pomeni stopimo skupaj. Prav to je bistvo lokala Anje in Igorja, ki povezuje pridelovalce iz vse regije, med katerimi je ogromno slovenskih. Tam lahko namreč ne samo kupimo vino, (slovenski!) konjak, naravne sokove, čokolado, sir, testenine, pršut, salame in druge podobne izdelke, ampak se o njih tudi pogovarjamo. Mimogrede, med najzvestejšimi dobavitelji Zommstehna sta Erika in Damijan Smolak z Eko kmetije Dvornik v Šentanelu nad Prevaljami, ki se ju marsikdo spomni kot srečnega para iz resničnostnega šova Ljubezen na seniku. Nekajkrat na teden pa iz kuhinje zadiši po vrhunskih dobrotah (in štirihodnem meniju), ko se med lonci pomudi mojster Stefan Petutschnig.
Gostilne, razstave in ulični džez
Celovec premore še cel kup gostiln, pivnic in restavracij, ki jih je vredno obiskati, denimo pivnico pri Avguštinu, v številnih med njimi so v času 4. dnevov alpsko-jadranske kuhinje gostovali najboljši kuharji iz vse regije, med našimi Uroš Štefelin iz Vile Podvin in Ksenija Krajšek-Mahorčič iz gostilne Mahorčič v Kozini, sem pa lahko štejemo med drugimi še Željka Raškovića, rojenega Koprčana, ki pa se je že v mladih letih z družino preselil v Avstrijo, kjer si je pri 21 letih prikuhal prvo Michelinovo zvezdico in danes pod imenom Max Stiegl (kuharski priimek je že zelo zgodaj povzel po znamki svojega najljubšega piva) po načelu »od rilca do repa« ustvarja v restavraciji Gut Purbach ob Nežiderskem jezeru na Gradiščanskem, kjer je pridelal tri avbe kulinaričnega vodnika Gault Millau.
Ampak zvečer, preden se utrujeni od vsega dobrega (nikar ne pozabite obiskati Muzeja moderne umetnosti Koroške v središču mesta in Mestne galerije!) podate na počitek v hotel, se je vredno izgubiti v razmeroma ozkih ulicah starega mestnega jedra, kjer spontani džezovski koncerti na prostem niso nobena redkost, in si v imenitnem vzdušju privoščiti svoj najljubši napitek. Mimogrede – cene niso bistveno višje kot v Ljubljani.
