Vrtal sem po nosu. Nekje globoko v sinusih me je zaskelela Kitajska. Nos me je opozarjal, da so velike sile svobodnega sveta po fantastični zmagi v Afganistanu že našle novega sovražnika. Terorizem so samo še pravljice za otroke. Zdaj se vojno igramo z odraslimi ljudmi. Talibani? Ah, dajte no. Islamska država? Lokalni fenomen. Libija? Tega nikoli nismo jemali resno. Sovražnik je premajhen. Od česa bomo živeli? Potrebujemo nekaj velikega s kopensko vojsko, letalstvom in mornarico. Dvakrat smo se obrnili okrog in že smo v vojni s Kitajsko. Hladna, vroča ali mlačna, je vseeno. Vojna je vojna.
V enem mesecu je stekel proces izgradnje odnosa sovraštva, ki je iz gospodarskega tekmeca naredil strateškega nasprotnika, iz nasprotnika pa vojaškega sovražnika. O...