Kritika predstave To noč sem jo videl: Slonokoščena zgodovinska freska
Koprodukcijsko predstavo To noč sem jo videl, kot jo je po istoimenskem romanu Draga Jančarja zasnoval in zrežiral Janez Pipan, bi lahko morda najbolj preprosto označili kot primerek žlahtno »klasičnega« gledališča, kakršnega na naših odrih ne vidimo več zelo pogosto. Povedano drugače, to je uprizoritev, ki v osnovi čvrsto počiva na besedilni predlogi, izhajajoči neposredno iz črke ter linije romanesknega izvirnika; tega sicer priredba pretehtano okrajša in »zmontira«, vendar pri tem v največji možni meri, brez vsakršnih komentarjev, »avtorskih« posegov, dopisovanj ali celo »aktualističnih« predelav, ohranja njegovega duha ter vsebino.
Nataša Matjašec Rošker tragično usodo protagonistke Veronike spretno razplasti med fantazmo in polnokrvnim odrskim likom. (Foto: Peter Giodani)
Enaki drži sledi predstava tudi v uprizoritvenem smislu: svojo snov, ki je bolj literarne kot dramske narave, gnete počasi, odmerjeno, ne išče bližnjic in še manj s...