S šestim mestom na posamičnem kronometru in z zmago na mešanem ekipnem kronometru na v nedeljo končanem svetovnem prvenstvu v Flandriji v Belgiji je Martin sklenil svojo dolgo in uspešno kolesarsko kariero. Na letošnji dirki Tour de France je grdo padel in že skoraj končal kariero, a si ni želel takšnega konca in slovesa. Želel si je končati pod svojimi pogoji, kar mu je na koncu tudi uspelo. »Vedno sem užival na kronometrih. Ko sem bil mlajši, sem ga veliko treniral in vozil na dirkah. Zakaj? Ker sem vedno zmagoval,« je dejal Tony Martin.
Rodil se je leta 1985 v Cottbusu v takratni Vzhodni Nemčiji. Ima dva brata, ki sta se v mladosti tudi ukvarjala s športom. Starejši je bil prav tako kolesar, mlajši pa nogometaš, a nobeden od njiju ni postal profesionalec. Po padcu berlinskega zidu se je za kratek čas preselil na zahodno stran, nato pa se pri 16 letih vrnil na vzhod, kjer je svoj kolesarski talent razvijal na športni šoli Erfurt, kjer se je kalil tudi kasnejši izjemni sprinter Marcel Kittel. V mladosti si je, podobno kot njegov največji konkurent Švicar Fabian Cancellara, želel postati nogometaš. Ni imel najboljše tehnike, vendar je bil zelo agresiven igralec, zato je igral v obrambi. Toda kmalu je spoznal, da ni dovolj dober za poklicnega nogometaša.
Od 2019 pomočnik Rogliča
Oče ga je spodbujal, naj postane kolesar, saj je v mladosti tudi sam tekmoval na amaterskih dirkah. Vedno sta skupaj gledala dirko po Franciji, kjer je takrat uspešno vozil Nemec Jan Ullrich in jo leta 1997 tudi dobil. Kasneje je oče postal tudi njegov prvi trener in kmalu sta se skupaj že veselila uspehov na manjših amaterskih dirkah. S tem je Martin pridobil potrebno samozavest ter še večjo strast do kolesarstva in si želel, da bi njegov hobi postal tudi njegova služba. To se je zgodilo leta 2008, ko je podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo z ekipo HTC-Highroad. V karieri je vozil še za ekipe Quick-Step, Katjuša-Alpecin in nazadnje za Jumbo-Vismo, kjer je bil od leta 2019 tudi pomočnik slovenskega šampiona Primoža Rogliča.
Hitro je pokazal svoj borbeni značaj, ki ga je spremljal skozi vso kariero, in leta 2009 osvojil majico najboljšega hribolazca na dirki Pariz–Nica. Na svetovnem prvenstvu istega leta je v kronometru že osvojil tretje mesto za Cancellaro in Švedom Gustavom Larssonom. Martin je perfekcionist, kar je v športu zelo pomembno: »Vedno so me zanimali materiali, ki jih uporabljamo pri kolesarjenju, in sam položaj na kolesu. Če ti uspe te stvari sestaviti skupaj, si lahko hitrejši, ne da bi porabil dodatno energijo. Rad maksimiziram svoje delo, in sicer tako, da z manj truda dosežem boljši rezultat. V neki točki ne postaneš hitrejši le s treningom.« Njegove kolesarske predispozicije so bile izjemne, oblika njegovega telesa je bila ustvarjena za kronometer, saj ima zelo ravna ramena in tako manjši zračni upor.
Toda ni bilo vse v telesnih predispozicijah. Njegova psihološka moč je bila neverjetna, saj je svoje telo lahko pripravil tako, da je na vsaki tekmi lahko šel čez prag bolečine. Zaradi izjemne kombinacije telesne in psihične moči je bil težko premagljiv. Njegovo vožnjo so večkrat analizirali in iskali skrivnosti, zaradi katerih je tekmece na kronometrih premagoval kot za šalo. Desetkratni nemški državni prvak v vožnji na čas ima na svetovnih prvenstvih v posamičnem kronometru štiri zlate kolajne (2011, 2012, 2013, 2016), eno drugo (2014) in dve tretji mesti (2009, 2010), kar ga skupaj s Cancellaro uvršča na vrh najboljših kronometristov v zgodovini prvenstev. Nastopil je tudi na olimpijskih igrah v Londonu 2012, kjer ga je v vožnji na čas premagal le domačin Bradley Wiggins, in v Riu 2016, kjer je bil dvanajsti.
Konec zaradi zloma ključnice
Leta 2015 je na dirki po Franciji dva dni nosil rumeno majico najboljšega v skupnem seštevku, nato pa je kilometer pred ciljem šeste etape padel, si zlomil ključnico in bil prisiljen zapustiti dirko. Na letošnji dirki po Franciji ga je že v prvi etapi s kartonom zadela gledalka ob progi, ki je nepričakovano stopila na cesto, kar je povzročilo množičen padec, v Martina pa se je zaletel tudi Roglič in vratolomno padel prek Nemca. Dokončno je s še enim padcem odstopil v enajsti etapi. A ni bil znan le kot odličen kronometrist, ampak je znal uprizoriti tudi samostojni pobeg. Tako je »Der Panzerwagen« (v prevodu oklepnik), kot se ga je zaradi sloga in načina vožnje prijel vzdevek, na šesti etapi dirke po Španiji leta 2013, dolgi 175 kilometrov, bežal sam od začetka dirke, nato pa ga je glavnina ujela pičlih 20 metrov pred ciljem. Kasneje je to vožnjo opisal kot »štiriurni kronometer«.
Nemec je dejal je, da se je za odhod iz kolesarstva odločil, ker se v pelotonu ni več počutil varnega. »Dirkanje zame ni več zabavno, saj večino časa razmišljam o padcih in o tem, kako bi se jim izognil. Mislim, da danes kolesarji tvegajo veliko več kot pred desetletjem. Bolje je, da končam, preden se mi zgodi še kakšna resna nesreča,« je priznal oče dveh hčera, starih pet let in devet mesecev.