»V vsaki koreografiji, v vsakem plesnem koraku se stopim. To je res nekaj najlepšega, globoko dragocenega,« pripoveduje Anđela Rajlić. »Ko prideš na plesne vaje, daš vse težave iz vsakdanjega življenja na stran in postaneš eno z drugimi, z glasbo in s plesnimi koraki. Počutiš se dobrodošlega in sprejetega.«
SKUD Vidovdan se je pridružila iz želje, da bi bolje spoznala sebe in kulturo, iz katere izhaja. »Kot osebi, ki ni rojena v Sloveniji, ampak je iz druge države, mi veliko pomeni, da se povezujem s kulturo in tradicijo svojih prednikov in da raziskujem tudi širšo zgodovino krajev, iz katerih prihajam, njihove običaje in navade.«
Cipiripi, hop!
Prav v teh dneh je SKUD Vidovdan Ljubljana praznoval svoj 17. rojstni dan. »V društvu je skupno čez 180 članov. Plesnih skupin je pet, najmlajši Cipiripiji, pa malo starejši mladinci do 15 let, nato pride osrednja, reprezentativna skupina, pa veterani nad 30 let in še rekreativna skupina, kjer se srečujejo tisti, ki bi se plesa radi naučili, ni pa njihov namen, da bi nastopali in se predstavljali na javnih dogodkih,« pojasnjuje Anđela Rajlić.
Članstvo v društvu je zelo mešano, izhajajo iz vseh možnih koncev in krajev Srbije, Bosne, pa seveda tudi Slovenije. »Zelo smo povezani in res se veselimo vsakega novega člana, ki se odloči, da zapleše z nami. Tudi če se ne poznamo dolgo, tudi če je kdo nov, se hitro povežemo z vsemi. Mislim, da se v vsaki folklorni skupini ustvarijo prijateljstva, ki trajajo večno. Drug drugemu pomagamo ob težavah, karkoli, smo res kot malo večja družina. Na to sem res ponosna. Da vem, da se udejstvujem nekje, kjer sem dobrodošla in priznana.«
Vsaka starostna skupina v društvu ima svoj urnik vadbe, po navadi trenirajo dvakrat tedensko. »Trenutno zaključujemo priprave na celoletni pregledni koncert, ki se bo zgodil 16. oktobra v Ljubljani, tako da so tudi vaje malo bolj intenzivne. Nastop želimo izbrusiti do zadnje malenkosti!« pravi Anđela Rajlić.
Poleg celoletnega preglednega koncerta se vsako leto udeležijo tudi tekmovanja med srbskimi folklornimi skupinami v Sloveniji, ki ga organizira Zveza srbskih društev Slovenije. »Od tam se pogosto uvrstimo na Evropsko prvenstvo srbske folklorne diaspore, ki se zgodi enkrat letno v različnih državah Evrope. Lani tekmovanja na žalost ni bilo in tudi letos ga ni. Na zadnjem, leta 2019, ki se je zgodilo v Beogradu, smo se med 54 sodelujočimi skupinami uvrstili na šesto mesto,« ponosno pripoveduje Anđela Rajlić.
Tudi kostumi govorijo zgodbe
Kdor se s folkloro ne ukvarja vsak dan, si težko predstavlja, koliko raziskovanja, učenja in odkrivanja se skriva prav za vsakim odrskim nastopom.
»Imamo tudi sekcijo za rekonstrukcije narodne noše. Vsak ples, vsaka koreografija ima svoj kostum, ki seveda govori svojo zgodbo. Naši prostori so nabasani s tradicionalnimi oblekami, tega je res ogromno. Po navadi noše dobivamo iz Srbije. Kakšne vasi in pokrajine imajo podobne noše in potem včasih tudi malo kombiniramo, da je vse videti tako, kot je treba,« pojasnjuje Anđela Rajlić.
»Plesne vaje nas res vlečejo naprej, a ko pridejo nastopi in se oblečeš v kostum, je občutek še boljši, pika na i. V vsako pokrajino se moraš poglobiti kot igralec, vstopiti v vzdušje, saj je poleg plesa treba prikazati tudi, kako so se včasih obnašali, kaj so delali, kakšna je bila tradicija. Vsak kostum ima poseben pomen. Recimo pri ženskah: mogoče bom jaz dobila nošo, ki bo pomenila, da sem že poročena, torej moj kostum nima preveč okraskov, nakita, saj sem že oddana in ne iščem več partnerja. Če pa je kakšna, ki išče moža, pa je tudi njena kostum obogaten z nakitom, uhani, vsemi možnimi okraski.«
»Vsaka vas, vsaka pokrajina ima kakšno svojo zanimivost. Resnično velja raznolikost in drugačnost. Včasih si sploh ne predstavljaš, dokler ne prebereš kakšne študije ali pripovedk. Mnogih običajev ni več, le nekateri so se obdržali, in edina povezava z njimi je prav folklora, naši nastopi, s katerimi predstavljamo življenje, kakršno je bilo nekoč.«
»Folklora nam nudi občutek pripadnosti, povezanosti z domovino prek plesov, pesmi in običajev. Obenem pa je lepo poslušati in spoznavati običaje drugih držav in se izobraževati na tem področju. V Sloveniji je veliko ljudi, ki jih to zanima, ki tudi sami plešejo in se udejstvujejo v folklornih društvih. Ohranjamo svoje izročilo in ga podarjamo drugim, s plesom in glasbo, da bi nam bilo lepše,« razmišlja Anđela Rajlić.
