Konjske dirke so onkraj luže že dolgo zelo priljubljene, zmagovalci pa velike zvezde. Njegovo ime je bilo Riley in je imel relativno dolgo in uspešno kariero, saj je nastopil na 64 dirkah in 30-krat zmagal. Tudi leta 1890 na slovitem Kentucky Derbyju. Žrebec je svojemu lastniku in trenerju Edwardu Corriganu prinesel 43.430 dolarjev denarnih nagrad, kar je preračunano, kot bi jih danes 1,3 milijona. Naključno ali pa tudi ne je daleč stran od ZDA, na Otoku, tistega leta 1890 zaživelo avtomobilsko podjetje z enakim imenom. Skozi desetletja so se proslavili s športnimi limuzinami, kupeji in kabrioleti, zadnji riley pa so izdelali leta 1969. Kljub temu znamka še ni čisto umrla, vsake toliko se pojavijo novice o njeni obuditvi, saj ima pravice za trženje imena sloviti BMW.
Kateri riley je pustil največji pečat, je vprašanje za milijon dolarjev, mnogi pa se spominjajo serije RM, ki je na cestah vztrajala med letoma 1945 in 1955, navdahnila pa jo je limuzina kestrel. Šlo je za zadnji model pred prevzemom podjetja Nuffield, ko je z združitvijo z Austinom nastal sloviti BMC. Sprva so ga izdelovali v Coventryju, nato pa proizvodnjo preselili v Abingdon. Proizvajali so tri tipe vozil. RMA, ki ga je nasledil RME, je bil velika limuzina, RMB, ki ga je nasledil RMF, je bil daljši in tudi močnejši avto, RMC in RMD pa sta bila omejeni seriji roadsterjev in kabrioletov.
Okvir iz lesa še danes sivi lase
RMA je bil prvi povojni riley, ki je prodajno pot začel septembra 1945. Imel je hidromehanične zavore in neodvisno vzmetenje, bil je oblikovan tradicionalno in z okvirom iz lesa (še danes imajo z njim lastniki velike težave), pokrov motorja je bil iz aluminija. Maksimalna hitrost 1,5-litrskega motorja je bila 121 km/h, izdelali so jih 10.504. Naslednik RME v letu 1952 ni bil tako prodajno uspešen (zgolj 3446 enot), nekaj posebnega je bilo veliko zadnje zaobljeno steklo. Povprečna poraba goriva je bila 11,7 litra, osnovna cena pa 1339 funtov. RMB je bil z dolžino 4,72 metra in medosno razdaljo kar tri metre podaljšani RMA. Premogel je močnejši, 2,5-litrski in kar 100-konjski motor za maksimalnih 153 km/h, zato ne čudi povprečna poraba 14,4 litra, kot so jo na testiranjih zabeležili pri reviji The Motor. Leta 1952 ga je nasledil RMF, ki je bil v očeh puristov zadnji pravi riley, ki je uporabljal značilni »big four« motor. Šlo je za štirivaljnika, katerega proizvodnja je zamrla leta 1957. RMC je bil dvovratni roadster z vsega eno klopjo za sedenje največ treh potnikov in velikim zadnjim prtljažnikom. Načrtovali so predstavitev na ženevskem salonu marca 1948, ki pa so jo za las zamudili. Dizajniran je bil za potrebe ameriškega trga, zato so večino izmed 507 proizvedenih zasnovali z volanom na levi strani, del volanskega droga je bila tudi ročica menjalnika. Namesto stranskih šip je imel prilagodljive stranske zavese s celuloidno zasteklitvijo. Tako od spredaj kot od zadaj je spominjal na forda V8 iz leta 1934. RMD, ki je na cesto zapeljal leta 1949, je bil dvovratni kabriolet s platneno streho, ki se je prav tako zanašal na 100-konjski motor. Prvič je bil na ogledu v Londonu. Vseh serij RM so skupaj izdelali 22.909.
Mladenič je opravil vozniški izpit
Eden izmed avtov, točneje, šlo je za serijo RMB iz leta 1948, se je vrsto let vozil po novozelandskih cestah, nato pa ga je možakar James Welch popolnoma prenovljenega podaril muzeju starodobnikov v Beaulieuju v Veliki Britaniji. Plačal je celo stroške transporta. »Od nekdaj sem sanjal, da mora ta avto, tudi zaradi svoje redkosti, biti na ogled vsem ljubiteljem starodobnikov. Za muzej v Beaulieuju sem se odločil, ko sem ga obiskal in videl, da gre za prestižno mesto, kjer goste in avtomobile obravnavajo kot kralje. Avto sem imel v lasti 61 let, zato sem vesel, da bo razveseljeval množice,« je dejal James Welch. Zgodovina tega RMB je zanimiva, saj je prvega kupca našel v Švici, kjer so ga kasneje prvič prenovili. Del avta sta tudi dva nemška kovanca iz leta 1949, ki so ju našli v notranjosti. Pat Welch, Jamesov oče, je avto dobil leta 1955, kot del plačila za prodajo kmetije, ko pa je emigriral na Novo Zelandijo, ga je avto spremljal tudi tja, skupaj s sinom pa sta se nato v prihajajočih desetletjih udeležila številnih dirk starodobnikov. »Januarja 1957 sem star vsega 15 let v tem avtu opravil vozniški izpit,« se spominja James. Oče je avto leta 1970 prodal, a lastnik zanj ni lepo skrbel. Še več, dodobra je poškodoval desno stran v nesreči, ko je zaspal za volanom. James je zato leta 1985 avto odkupil in se sam lotil restavracije, v katero je vložil 3000 delovnih ur, in ga vrnil nazaj na cesto. Danes ima na števcu prevoženih 88.513 kilometrov.
