Na avtocesti od Trsta do Rima nas je spremljala slovenska klasika – gradbišča na vsakih nekaj kilometrov. Prehitevalni pas je pravzaprav prevzel vlogo voznega, kjer je prevladovalo nespametno ter nevarno prehitevanje po principu, kdo je močnejši in ne hitrejši. Seveda, brez opozorila z žmigavcem. Prav tako si lahko začutil vroči temperament voznika, ki se ti je nalepil na zadek avtomobila in besno »blendal« z lučmi. Brez posluha za dejstvo, da si tudi sam na prehitevalnem pasu pred sabo imel »nedeljskega« voznika. In ko kot sovoznik zaradi konstantnega zaviranja v prazno začutiš močne krče v mečih, stres ublažiš s preklopom v »porkodio« in »vaffanculo« vzdušje. Tistih nekaj na novo naučenih kletvic v naslednjih dneh potepanja po ozkih toskanskih cestah se za žensko niti ne spodobi izgovoriti.
Čeprav ne verjamem v vozniške stereotipe, so Italijani še vedno nekaj posebnega. Kajti ne glede na to, kako hitro voziš po italijanskih cestah, se vedno najde kdo, ki je hitrejši od tebe. Naj bo, pa vendar nasvet in opozorilo, da so radarji za merjenje hitrosti postavljeni precej na gosto, zato plačilne naloge prepustite lokalnim dirkačem. Sama še vedno s strahom odpiram poštni nabiralnik in se sprašujem, ali italijanska policija plačilne naloge pošilja v modrih kuvertah.
Kljub temu pa so Italijani, kot pravijo sami zase, najboljši vozniki na svetu. Ali kot je ob kozarcu svojega vina pred kletjo v vasici Lari dobronamerno svetoval gostitelj Lorenco, na italijanskih cestah je treba paziti le na sprednji del avtomobila. »Naj vsi drugi pazijo ostale strani,« je svetoval in za boljše razumevanje italijanskih vozniških navad še dodal: »Edina točka, kjer se Italijani popolnoma ustavimo, je ob rdeča luč. Ali ob čudoviti sinjoriti. «
In ko sta tekla vino in debata, je osiveli, a še vedno pristni italijanski šarmer izdal še skrivnost zaljubljenega Italijana – kot pravi frajer se je na zmenek z žensko pripeljal v rdečem fiatu 500. Za ferrarija namreč nikoli ni zbral denarja.
