Nedvomno Globokarjeva glasba raste iz dediščine modernizma, torej prav iz preloma, zanikanja, iskanja novih poti, ki so včasih vodile tudi proč od poslušalca. A ne pri Globokarju, ki je že davno spoznal, da ga zanima prav okrepljena zveza s poslušalcem, a ne pasivnim, temveč razmišljujočim, morda tudi agirajočim. Zato je izhodišča za svoja dela iskal v socioloških, političnih, širše družbenih, psiholoških in glasbeno-institucionalnih vprašanjih, ki jih je nato »prevajal« v glasbo. Rezultati so bili pogosto zvočno nevsakdanji, tudi raskavi, a skoraj kot po pravilu vsebinsko močni – izkušnja glasbe Globokarja se je večinoma odmikala od transcendence in nas z vso močjo postavljala v realnost. Na tej ravni je bila Globokarjeva glasba v času svojega nastajanja v opreki s tradicionalnim, larpurlartističnim pogledom in je v konfliktu tudi danes, ko bežimo v masovno pozabo. Njena ost torej ostaja, le da je tudi njene bolj trde robove danes mogoče poslušati z več estetske prizadetosti.
Na koncertu Slowindove pomladi sta bili soočeni dve »poglavji« Globokarjevih premišljevanj. V skladbah Monolit za flavto in Atemstudie za oboo skladatelj razume inštrument kot podaljšek glasbenikovega telesa, v njegovem izrabljanju pahne izvajalca na rob njegove fizične in mentalne vzdržljivosti, čemur sta bila tokratna izvajalca junaško kos – oboist Matej Šarc v izčrpavanju s krožnim dihanjem in flavtist Aleš Kacjan v neprekinjenem prepevanju v različke flavt. Preostala, ansambelska dela – Diskurza za trobilni in pihalni kvintet – pa sta v središče postavljala vprašanje komunikacije in zvez med glasbo in jezikom, pri čemer sta v glasbenem pogledu obe deli izkoriščali prostorske možnosti in tudi gledališko gestičnost.
Če je prvi koncert obnavljal starejša skladateljeva dela, je bil orkestrski koncert v znamenju poznega opusa. Vrnitev Odisejevega sina, ki jo je akordeonist Luka Juhart predstavil v prvem delu koncerta, je sploh zadnje skladateljevo delo. V njem se s pomočjo interpretove kongenialnosti – zdi se, da se Juhart skladatelju v popolnosti daje tako v performativnem kot tudi v strogem tehničnem smislu – spopadata vsakič po dva sloja: starejši in novejši, inštrumentalni in tekstovni, abstraktni in domačijski. Kot je razložil Juhart sam na izobraževani matineji, se mu v skladbi odpira popotovanje godbenika po svoji lastni zgodovini, kar niti ni tako daleč od orkestrske skladba Eksil 3, ki je napolnila drugi del koncerta. Skladbo je mogoče razumeti kot končno vsoto Globokarjevega ukvarjanja z emigrantsko problematiko – tako v vsebinskem kot tudi glasbenem smislu. Velik zborovsko-inštrumentalno-solistični korpus pred nas postavlja raznolike teksture, masivne zvočne bloke, disonantne tvorbe izrazitih ekspresivnih podtonov, kulminira v razvezanosti improvizacije in se nato »vrne« v naročje simulirane ljudske pesmi, da bi potihnil v narezanih zvokih kose. Zdi se zmeraj bolj jasno, da govori Globokar prek recitatorja (Boris Ostan) o svojem očetu, ki je živel življenje emigranta, in njegovem sinu, torej o sebi, tudi emigrantu. In nato o njunem »vračanju«: Telemah išče očeta Odiseja in ga končno najde – doma. Globokar je tudi danes trd modernist, čigar glasba pa je navdihujoče izrazna – jutri se najbrž vrača v svetovljanski Pariz, a ostaja tudi v Žužemberku.
