Neredko je na oddelek za internistično prvo pomoč UKCL prišel bolnik, ki je potreboval samo recept za zdravila, ki mu jih je recimo ravno ob koncu tedna zmanjkalo. In da nisem prišel z bolnikom v spor, sem mu pač ustregel. Podoben problem je bil, ko je bolnik potreboval napotnico za neki pregled, a ker je napotnico bodisi izgubil ali je njena veljavnost potekla, je spet iskal pomoč na urgenci. Bili pa so tudi primeri, ko je nekomu potekel bolniški dopust, pa za to, da bi ga lahko podaljšal, ni bilo druge možnosti, kot da je prišel na urgenco in izsilil pregled za podaljšanje bolniške odsotnosti.

Tavanje od zdravnika do zdravnika

Leta 2003 sem napravil prospektivno analizo vzrokov, zakaj so ljudje tako pogosto prihajali na urgenco, čeprav njihov zdravstveni problem ni bil akuten. Šest mesecev sem spremljal vzroke, zaradi katerih so bolniki prihajali na pregled. Približno tretjina je res potrebovala takojšnji pregled, tretjina je potrebovala čimprejšnji pregled pri specialistu, tretjina pa je bila napotena povsem neustrezno in ne tako redko tudi brez potrebe oziroma posameznikov problem medicinsko gledano ni bil nujen. Med temi so bili neredko tudi taki, omenjeni v prejšnjem odstavku. Bolniki sami res težko presodijo, kdaj potrebujejo pomoč, zlasti ko se pojavi neki simptom, ki ga niso vajeni. Zato se zatečejo na urgenco, na kar sem sam še pred pandemijo covida-19 pogosto opozarjal, a je največkrat ostalo le pri tem.

Glede na naš sistem zdravstvenega zavarovanja je preprosto nesprejemljivo, da nastajajo taki problemi, a je ob sistemu, kakršnega imamo, praktično nemogoče, da bi bilo drugače. Ljudje še vedno tavajo od zdravnika do zdravnika in po nepotrebnem zasedajo zdravstvene zmogljivosti, ki bi bile lahko bolj racionalno izkoriščene. Če bi bil pri nas zavarovalniški sistem tako razvit, kot so potrebe ljudi, bi bilo vse lažje, tako pa ljudje praktično nimajo izbire. In kdo je bolj poklican, da vsakemu zavarovancu zagotovi osebnega zdravnika, kot zavarovalnica: otroku pediatra, šolajočim šolskega zdravnika, zaposlenim »obratnega« zdravnika, ženskam ginekologa, moškim urologa in starostnikom zdravnika, ki ima izkušnje z obravnavo starostnika (gerontologa). Osebni zdravnik je kot odvetnik ali varuh bolnikovih pravic, ki bolnika spremlja skozi vse procese diagnostike in zdravljenja in pozna vse njegove težave ter osebne okoliščine. Ob današnjih komunikacijskih možnostih to ne bi več smel biti problem. To je seveda ideal, a za to so potrebna dodatna zavarovanja, kar pa je, kot vidimo, hudo vroča politična tema.

Velik problem so res bolniki, ki nimajo izbranega osebnega zdravnika ali pa do njega ne morejo priti, denimo v času odsotnosti, če ni zagotovljeno nadomeščanje. In moje – pa ne samo moje – mnenje je, da so v sistemu zavarovalništva potrebne korenite spremembe. Vsakomur je razumljivo, da se v primeru nesreče, najsi bo prometna, naravna ali kakršnakoli druga, vsak obrne na svojo zavarovalnico, kjer ima sklenjeno neko zavarovanje, in zavarovalnica pač stroške pod pogoji, ki so določeni v zavarovalni polici, tudi povrne. Komercialne zavarovalnice imajo sklenjene dogovore ali pogodbe z izvajalci določenih storitev in stvari praviloma dobro tečejo. Pri zdravstvenem zavarovanju pa je to tako težko in tako velik problem.

Nepotrebno podvajanje

Zato ni presenetljivo, da zasebne zdravstvene ustanove poleg specialističnih pregledov nudijo tudi storitve, ki sodijo v domeno splošnih ambulant, vključno z obiski na domu. Seveda so storitve posebej plačljive, saj drugače ne more biti, ker nimajo koncesije. Ne more pa, denimo, zdravnik v zasebni ambulanti predpisati recepta (razen belega), napisati napotnice ali odobriti bolniške odsotnosti, ampak pacienta pač z mnenjem napoti k osebnemu zdravniku. V urejenem zdravstvenem sistemu je to povsem nepotrebno podvajanje in anahronizem, ki bi se ga dalo hitro rešiti, če bi le obstajala politična volja za to. Toda ne. Omenjene storitve lahko opravljajo samo zdravniki v državnih zdravstvenih ustanovah in koncesionarji. Tudi zaradi takih in številnih drugih nesmislov so razmere takšne, kot so. Če želimo, da bo vsak človek (tudi zdrav, in ne samo bolnik!) imel dostop do zdravnika takrat, ko meni, da ga potrebuje, je v interesu zavarovalnic(e), da so zavarovanci čim bolj zadovoljni, saj bodo sicer zamenjali zavarovalnico, če bodo imeli to možnost.

Eden od bivših ministrov za zdravstvo mi je nekoč dejal, da zdravstveno politiko vodi ZZZS, in ne ministrstvo za zdravje. Ob trenutnem podajanju vročega kostanja med ZZZS in ministrstvom ima človek res lahko tak vtis. Tako zdravstveno zavarovanje, kot ga imamo zdaj, je relikt preteklosti z nekaterimi »dodatki«, kot je dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki res ni pravično in je pravzaprav obvezno, saj če ga nimaš, moraš kar precej še dodatno (do)plačati.

Kdo ni za javno zdravstvo? Vsi smo zanj! In kaj je javno zdravstvo? Nehajmo se sprenevedati. Javno zdravstvo je tisto, ki je pod enakimi pogoji dostopno vsakomur. Tudi zdravstvo pa je podvrženo nekaterim ekonomskim zakonitostim (čedalje večjim stroškom dela, večjim investicijam v nove zdravstvene objekte, medicinsko opremo, zdravila, svobodni izbiri zdravnika in konkurenčnosti), seveda ob pogoju, da ima vsak od rojstva do smrti zagotovljene osnovne pravice obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tu pa trčimo ob košarico pravic, za katero ni in ni ne volje ne želje, da bi se kakorkoli spreminjala.

Kadar se govori o problemih zdravstva, populizem ne pomaga. Kdor misli, da je tako mogoče rešiti probleme v zdravstvu, se moti.

Prim. dr. Marjan Fortuna