Roman o Veroniki Zarnik je zgodba o zločinu in svobodi. O veliki tragični zmoti, ki je v strašnem in zapletenem zgodovinskem času povezala ta dva, za običajno moralo nezdružljiva pojma človekove zemeljske eksistence v pisavo, v tekst tragedije. Veronika pooseblja svobodo v vseh njenih oblikah, od ekscesnega kršenja zapovedanega meščanskega reda in pridružene morale do presežnih metafizičnih uvidov, ki svobodo zbližujejo s smrtjo in vsem drugim onkraj vsakdanjega izkustva. Ali to pomeni, se sprašujem na mariborski terasi, da so storilci zločina nad Veroniko z njo vred ubili tudi svobodo, za katero so se kot borci osvobodilne vojne in revolucije bojevali in tudi sami umirali zanjo? Svoboda narodu je bilo temeljno geslo njihovega boja, izgovarjali so ga ob vsaki priložnosti. Katera in kakšna je svoboda, ki je terjala nedolžne žrtve, tudi Veroniko kot njeno presežno metaforo ali celo simbol? Ali sta torej dve svobodi: ena, ki vodi ljudstvo in stopa preko množice trupel, kot nazorno kaže slavna Delacroixeva slika, na drugi strani pa Veronikina svoboda, ki je ljudstvo ne zmore živeti, zato jo zavrne kot izraz nemoralne meščanske (buržoazne) dekadence, zaradi česar mora njena protagonistka končati na brezmejni poljani usmrčenih človeških teles?
Svoboda nima cene, radi ponavljajo borci za svobodo, ki so zanjo pripravljeni dati svoje življenje, ob tem pa brez pomisleka življenje tudi odvzeti. Naj to pomeni, da je v boju za svobodo dovoljeno vse, celo zločin? Mar ni partizanska enota, ki je v zgodnjem januarju 1944 v nekem gozdu na Gorenjskem Veroniko Zarnik samovoljno obsodila na smrt in sodbo tudi izvršila, na ta način ubila prav tiste ideje, za katero so njeni borci zmrzovali v visokem snegu? Si spodmaknila temelje izpod nog, ukinila smisel boja? Ubila prav stvar, za katero ji je šlo? Se je povojni politični režim zaradi te tragične zmote utemeljil in organiziral na radikalnem kratenju svobode? Je to tragedija, tragedija revolucije, slovenska tragedija?
Odkar sem z Veroniko, ne sanjam več. Kdaj sem nazadnje sanjal, pred mesecem dni ali več? Ne spomnim se. Vse se zgodi podnevi, ko rojev podob in misli ne more ukrotiti niti mirna, skoraj negibna Drava. Gladke površine reke zgodaj zjutraj ne kazi niti drobna raza kakšnega insekta. Neverjetno, pomislim, zraven pa se mi podijo po glavi podobe, ki so nastale ob neki drugi reki, kjer je nekoč, tako sem si zamislil, s svojim oficirjem jahala Veronika Zarnik. Na istem vadbišču danes trenira in jaha moja hčerka, pa ne samo ob Savi, temveč tudi po njej, kar po sredini reke navzgor, kadar vodostaj ni previsok in se med Tomačevim in Ježico divja Sava malo umiri. Konjem je takšen sprehod menda silno všeč, meni pa… V običajno prgišče vsakršnih skrbi se vrine še en kamenček tesnobe nekje v prsnem košu. Na srečo mi hčerka pove za svoje podvige šele pozneje, ko so že mimo. Vse je bilo »pod kontrolo«, še doda v telefon. Jaz pa moram zdaj odpihniti takšne asociacije stran od sebe in oditi na vajo. Ko ob desetih stopim pred oder in se vaja začne, končno prevzamem nadzor nad svojo imaginacijo. Takrat je vse podrejeno jasnemu fokusu. Neobvladljiva množica podob in miselnih asociacij iz realnega življenja postane na odru klobka raznobarvnih niti za tkanje sanj, gradbeni material za strukturiranje sveta, polnega človeških zgodb.
Danes nihče več ne mara svobode, zato bi jo Veronika Zarnik odnesla še slabše kot v svojem času. Svoboda je samo še sinonim za anarhijo, svoboda je nevarna, ker je neobvladljiva, njena teža pa pritiska sleherniku na ramena, mu krivi hrbtenico in ga tlači navzdol, na kolena. Zato ljudje prezirajo svobodo in ne pojejo več pesmi, ki so jih sužnji nekoč peli o njej, kot je to tako lepo in natančno upesnil nesrečni pesnik Branko Miljković. Namesto svobode imajo ljudje zdaj raje pravice, človekove pravice. Samo še zaradi temeljnih človekovih pravic, ki jih vsakdo ukroji po meri svoje majhnosti, so pripravljeni iti na barikade. Tam kriče zahtevajo te svoje pravice in jih skoraj vedno tudi dobijo. Oblast jim jih da brez velikih pomislekov, vsaka oblast, celo gospodarji nove banalnosti, celo novi fašisti, ki jim še na misel ne pride, da bi ljudi pretirano nadlegovali s kratenjem njihovih pravic. No ja, malo že, kot opozorilo in napoved, da bodo nazadnje obračunali tudi z »ideologijo človekovih pravic«. S pomočjo Louisa Althusserja bi lahko rekel: vladajoča ideologija in njena oblast dajeta ljudem pravice zato, »da bi jih prepričali, naj živijo svoje suženjstvo kot svobodo« (Za Marxa, 1965). Včasih je dobro prebrati kakšno staro in odsluženo knjigo.
Kaj bi rekla Veronika? Na poti z vaje se sredi parka pred gledališčem nenadoma zavem, da sem se zaustavil in polglasno govoril stvari, ki sem jih pozabil povedati igralcem. Ozrem se naokoli: me je kdo poslušal? Ljudje na srečo hodijo mimo, kot da me ni. Dovolj je bilo, rečem, čas je za ločitev. Osvoboditi moram Veroniko z verig nikoli zadovolj(e)nega gospodarja nad človekovimi kondicijami in dopustiti, da na odru sama izživi svojo svobodo (in usodo). Čim prej moram oditi drugam, kjer bom spet negoval svoje vsakdanje suženjstvo.