Mogoče poznajo izraz »jesen«, pač glede na skupino mesecev v letu. A v tropih se vreme skozi leto kaj dosti ne spreminja. Malo severneje in južneje imajo ponekod suho in deževno dobo, še nekoliko severneje pa je že drugače. Jesen ni samo nekaj, kar se bliža koncu, bodisi koncu življenja bodisi samo koncu budnosti, spanju. Vsekakor je lepše zaspati kot umreti. Spanec je potreben po naporu, je nekakšna nagrada, ko smo se utrudili. Lepo je zaspati utrujen, če je za nami ustvarjalen dan, če smo se počutili koristni, gremo zvečer radi spat, saj nas čaka nov dan. Le da se spanca ne zavedamo – mogoče se zjutraj spomnimo morebitnih sanj, sicer pa noč mine nezavedno, v trenutku.
Z letnimi časi je seveda drugače. Zime se še kako zavedamo, saj kar traja. Pripraviti se moramo nanjo. No, čedalje manj, saj kdor živi v bloku, nima dela z ogrevanjem, za to mu sploh ni treba skrbeti, pride nekako samo od sebe, postaja samoumevno. Tudi hrane si ne kopičimo, saj nam je pri roki, tako rekoč kadar koli jo potrebujemo. Človeštvo kot celota pa se mora, seveda, še vedno ukvarjati s tem. Pospraviti je treba pridelke, od žit do sadja, zelenjave, in jih uskladiščiti. Jesen ni samo začetek nekega (začasnega) konca, ampak tudi čas obilja hrane, ki je zrasla čez leto. Je nekakšno uskladiščenje vsega sonca in vode in vetra in vsega drugega v obliki plodov, pridelkov. Ki se potem iz skladišč, hladilnic, kleti, počasi sproščajo čez zimo do pozne pomladi, kot podkožna tolšča medvedov, pingvinov ali tjulnjev…
A po drugi strani je tak način mogoč, ker za to porabljamo precej energije. Zbiranje na enem mestu, potem spet razdeljevanje nazaj do končnih uporabnikov. Prevoz sem, prevoz tja, hlajenje, gradnja in vzdrževanje trgovin, trgovskih kolosov. Kar pomislite, koliko energije gre za vso to logistiko. Deluje pa, ni kaj. Vprašanje je samo, za kakšno ceno.