Ob izvolitvi je zdravstveni minister Poklukar med drugim obljubljal univerzalno, široko dostopno javno zdravstvo ter jasno ločitev med javnim in zasebnim. Kljub njegovi obetavni poklicni in vodstveni karieri mi je vzbujal dvome zaradi pripravljenosti za sodelovanje v Janševi vladi. In res. Razočaral me je že z novelo zakona o zdravstvenem varstvu zaradi izločitve predstavnikov zavarovancev iz upravljanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje, z njo bi minister lahko zadržal katero koli odločitev. O njegovem preprečevanju odtekanja denarja pa še ni ne duha ne sluha.
Tolaži me »nekonstruktivna« opozicija, ki se vsaj trudi in sklicuje seje, namenjene tem velikim problemom. Ko so prišla na dan »slučajna« dolgoletna Janševa druženja z zdravstvenimi tajkuni (Dimnik, Marčič) ter njihovi ogromni nemoralni zaslužki, je komisija za nadzor javnih financ hotela Janševa pojasnila, pa se je izogiba: »Niste vi tisti, ki vam bom jaz odgovarjal, s kom se lahko zasebno družim.« (Vabil za zaslišanje na komisiji, ki preiskuje covid ukrepe, pa sploh ne dviguje.) Njegovo izmuzljivost, nespoštljivost, ignoranco in aroganco poznamo že z obravnav na sodiščih. S tem se izogiba odgovornosti in morda tudi kazni. Pomanjkanje časa zaradi predsedovanja EU je le izgovor, za Orbana, SMC itd. ga ima na pretek. Plaši me njegovo prepričanje »nič mi ne morete« in še bolj spoznanje, da mu to (do zdaj) res uspeva. Kdo je zatajil?
V našem zdravstvu je problem prepletanje javnega in zasebnega. Ne bom pogrevala, kako so nekateri zasebniki prišli do javnih prostorov, opreme in aparatur, ki jih niso imeli, večji problem so kadri, ki jih še zdaj nimajo, pa jim »solidarno« priskočijo na pomoč zdravniki iz javnih zavodov. Z veseljem, za večji zaslužek. Že res, da naj bi delali v prostem času ter omejeno, da morajo imeti soglasje in nadzor, a nam slučajno »zasačeni« kažejo, kam pripelje, ne Hipokrat, ampak pogoltnost. Koliko je še takih? Nadzora ni, kadar (ker) tudi šefi bolnišnic in oddelkov to počnejo. Žal s tem mečejo slabo luč na vse poštene zdravnike, ki so, verjamem, v večini.
Nedavno se je te problematike lotil odbor za zdravstvo, a do sklepov še niso prišli. Pričakovano se je potrdilo, da vsi, ki imajo od takega načina dela koristi – zasebniki, zdravniki, imenovani »dvoživke, podpirajo jih tudi predstavniki zdravniških organizacij – nočejo videti posledic. Uničujejo javno zdravstvo ter razgrajujejo temelje solidarnosti. Namesto da bi zdravniki v prostem času krajšali čakalne vrste v svojih ustanovah in bili za to ustrezno nagrajeni, hitijo h konkurentom, k zasebnikom, ki jim ni treba zanje plačevati boleznine, dopustov, izobraževanja…, k njim se pretaka javni denar, naš denar. Zasebni sektor parazitira na javnem, kujejo dobičke, po novem jih niti ni treba porabiti za koristi bolnikov, čakalne vrste se daljšajo, nedostopnost za zdravstvene storitve se veča, a vlada, naj izpostavim NSi, nas prepričuje, da je prava rešitev, ne v strogi delitvi med javnim in zasebnim, ampak v še večji privatizaciji. Si to res želimo? Najbolj bodo prizadeti spet revni. Ker jih je največ med upokojenci, bom posebno pozorna na glasovanje poslancev iz »njihove« propadajoče stranke.
Še to: morda bo kolega Marjan Fortuna, ki (berite Dnevnik) žaluje za časi, ko smo bili zdravniki, a tudi takrat ne ravno vsi, spoštovani kot bogovi, ko se nam še ni bilo treba ukvarjati s pacientovimi pravicami, ki jih podpiram, ko nas še ni bilo strah tožb bolnikov in njihovih svojcev, ampak samo svojih strokovnih napak…, našel pri sebi in pri svojem ravnanju vsaj del odgovora na vprašanje »kaj se je zgodilo, od kod tak pogrom proti zdravnikom«.
Polona Jamnik, Bled