Orade, brancini, kovači so iz morja romali direktno na žar, iz vrš pravkar streseni jastogi še živi v krop. V potokih je tekel najboljši plavac. Sklede fig in ocvrtih »hroštul« so potolažile tudi najbolj ješče goste. Nato se je na ljubkem otočku, enem od 46, ki obdajajo meni silno ljubi južnodalmatinski otok, plesalo dolgo v poletno noč, pod razsvetljenimi pergolami, na tleh in dolgih mizah, vešče zbitih za to priložnost. Izbrani gostje so slavili življenje daleč od novinarskih firbcev in političnih tečnob.
A na južnih otokih je tako, da se vse vidi in vse ve in kakšna fotografija tudi prav hitro zakroži… Gostijo, kakšnih dvajset let bo tega, je naročil in plačal Božo ...
