Za zgled tovrstnih mnenj sodita odgovora Janše v vlogi predsednika vlade na letošnji redni januarski seji parlamenta. Na vprašanje poslanca Kordiša, zakaj sodeluje s kriminalnimi združbami, namesto da bi jih preganjal, je Janša odgovoril: »Glede na to, da opravljam tudi funkcijo ministra za zdravje, se bom pozanimal pri pristojnih institucijah, kako pomagati takim, ki trosijo takšne nebuloze.« Po poslančevem dopolnilnem vprašanju iste vsebine je Janša odgovoril: »K prejšnjemu odgovoru na podobno vprašanje lahko dodam samo to, da gre očitno za urgentni primer in da bom preveril, če imam v svoji kliniki v Avstraliji še kaj prostora na oddelku.« In požel aplavz iz dvorane.
V minulih časih so mnenje o morebitnih duševnih motnjah izrekali zdravniki specialisti, diagnoze so bile zaupne. Kaže, da je v času sedanje vladavine ugotavljanje in razglašanje morebitnih bolezenskih stanj posameznikov prešlo v pristojnost članov vlade in njenih sledilcev. Take instant diagnoze s strani vodilnih v državi nedvomno vplivajo na debirokratizacijo in posledično skrajšujejo čakalne vrste v zdravstvu, kar je treba pozdraviti. Ob vseh dobrih namenih državnega vodstva in sledilcev pa se vendarle poraja sum, da gre pri instant diagnozah za zdrs medicinske znanosti. Hitro se namreč vsili vprašanje, kdaj nas bo spet srečala pamet, podprta z diagnozo medicinske znanosti, ne le z voluntarizmom politikov in njihovih sledilcev, ki močno spominja na zlorabo zdravstvenega stanja resnično bolnih za poniževanje zdravih.
Edvard Sušnik, Ljubljana