V mislih imamo tehniko izdelave zelenih škarp, ki jih poznamo tudi pod imenom utrjene ali armirane brežine. Končni videz je utrjen strm breg, ki ga pred posedanjem in erozijo ščitijo jeklena armatura in posebne geotekstilne mreže. Horizontalno sidranje zagotavlja trdnost brez betonskega temelja ter omogoča izdelavo naklonov nad 45° in vse do 85°. Na podoben način se ureja brežine ob avtocestah in drugih prometnicah, zaradi enostavne izdelave in prijetnega videza pa vse pogosteje tudi v okolici stanovanjskih hiš.
Utrjevanje poteka v slojih
Pri sanaciji brežine je pogoj nosilen teren, ki se ga po dolžini brežine izravna približno dober meter v smeri terena. Na podlago se namešča tri sestavne dele, ki gradijo armirano brežino – jekleno armaturo, protierozijsko mrežo in armirno tkanino. Najprej se na izravnan teren položi pleteno armaturo iz sintetičnih vlaken, nanjo pa se polaga na želeni kot ukrivljeno jekleno armaturo, kar določa naklon brežine in zagotavlja njeno trdnost. Posamezni armaturni elementi se sidrajo na podlago in vežejo med seboj, da so pri nasipanju zemljine že učvrščeni. Na notranjo stran armature se namesti protierozijsko tkanino, ki zadržuje teren predvsem v prvih mesecih po gradnji, ko brežina še ni v celoti ozelenjena. Za ta namen so na voljo namenske tkanine iz umetnih mas, pri manj izpostavljenih brežinah pa večkrat uporabijo mrežo iz kokosovih vlaken ali jute, ki sčasoma razpade. Tako pripravljen opaž se zasuje z zemljo. Pri nižjih brežinah je dovolj nasipanje v enem sloju, možna pa je tudi gradnja v slojih na poljubno višino. Glede na teren so lahko sloji bolj ali manj debeli, običajno pa so nekje med 50 in 100 centimetri. Sloj je zaključen, ko je pripravljena ravna in utrjena površina za nov sloj oziroma končno ozelenitev.
Zasaditev prispeva k utrditvi
Površino brežine se lahko ozeleni takoj po zaključku del. Rastline nimajo zgolj estetske vloge, temveč tudi praktično, saj korenine utrjujejo teren, listje pa zmanjšuje izpiranje zemlje ob močnih padavinah. Pri zasajevanju brežin iščemo rastline, ki zahtevajo malo vzdrževanja in so nezahtevne glede tal, saj je delo na brežini manj praktično. Zahtevnejše rastline, ki jih moramo redno okopavati, gnojiti in zalivati, so za brežine neprimerne. Dobre pogoje za rast zagotovimo z dovolj kakovostno vrtno zemljo, s katero se pri izvedbi zasuje izpostavljeni del brežine. Kljub temu morajo biti rastline na brežini odporne in podnebju prilagojene. Na večjih brežinah se pogosto zasadi drevesa, saj olesenele rastline z močnejšimi koreninami dodatno zavarujejo teren, na manjših pa to dosežemo z nižjimi grmovnicami. Najpogostejše lesnate rastline na osončenih zelenih brežinah so pritlikavi iglavci, ruševje, panešpljice, dren in lovorikovec.
