Tako kot mnoge uspešne zgodbe se je tudi zgodba Dragice Štirn začela iz točke nič. Nekoč uspešno družinsko gradbeno podjetje Štirnovih je v času recesije propadlo, nato je preminil še mož, tako da je ostala sama s tremi otroki in dolgovi. A kot prava klena gorenjska duša ni tarnala, temveč se je lotila novih podvigov. Leta 2012 se je začela ukvarjati z izdelavo namazov iz muškatnih buč in z njimi takoj zaslovela. »Časa je bilo več, dela ni bilo. Najprej sem začela izdelovati namaz, ki smo ga doma uporabljali kot omako za testenine in kot namaz za na kruh, ker pa smo imeli vsega preveč, sem kakšno stvar komu podarila. Najprej so bili to namazi, nato še marmelade iz muškatnih buč s sedmimi okusi. Naš zelenjavni namaz bučko, narejen iz buč hokaido, česna, čebule in vsega, kar sem pridelala na domači njivi, je takoj dobil znak kakovosti na Dobrotah slovenskih kmetij. Tri leta zapored je dobil zlato medaljo, ravno tako marmelada iz buč s pomarančo,« na domačiji v Suhi v Predosljah razlaga Dragica Štirn.
Konec leta 2015 se ji je na domači kmetiji pridružil še današnji partner Milan in skupaj sta začela razvijati področje sirupov, ki sta jih začela izdelovati po receptu Dragičine babice. Najprej klasični malinovec, nato še bezgov, metin in žajbljev sirup. »Spoznala sem, da je v zimskem prehladnem času med ljudmi postajal vse bolj popularen ingver. Zato sva se odločila, da poskusiva narediti še sirup iz ingverja, po katerem je bilo takoj ogromno povpraševanja. Še danes je naša največja prodajna uspešnica,« razlaga Dragica, ki je prav zaradi sirupov opustila proizvodnjo marmelad in namazov. Te uporablja samo še v domačem gospodinjstvu, sem pa tja sicer kakšno tudi komu podari ali jih po naročilu, če ima čas, za koga tudi izdela, ker sta z Milanom polno zaposlena z izdelavo sirupov in limonad. Tako tistih z dodanim sladkorjem kot onih brez, ki sta jih razvila skupaj s Tomažem Bolko iz gostilne Krištof, ki je bila tudi ena prvih, ki je Štirnove sirupe in limonade stregla v svoji precej ekološko nastrojeni gostilni v Predosljah in njihov sloves razširila naokrog. Kot se pohvali Štirnova, sta tako ingverjev sirup s sladkorjem kot njegov brat brez sladkorja že dobila veliko zlato medaljo na sejmu Agra v Gornji Radgoni.
Pri sestavinah sta zelo natančna
Čeprav ingver ni ravno lokalna sestavina, Dragica zagotavlja, da tudi uvožen ingver in kurkuma, ki ju uporabljata in dandanes veljata še za posebej čislani rastlini, v domači sirup skočita iz najboljših južnoameriških leg. Pri proizvodnji limonad in sirupov namreč uporabljata le perujski ingver in kurkumo iz ekološke pridelave, pa tudi limone so ekološke. »Pri sestavinah sva res zelo natančna. Vse, kar pridelamo sami, tudi izvira iz ekološke pridelave. Prav nič ni izpostavljeno fitofarmacevtskim sredstvom, ampak uporabljamo pripravke iz zelišč ter sirotke, tudi obdelujemo vse na roke, čeprav nimamo ekološkega certifikata, predvsem zaradi dokumentov in stroškov, čeprav se zavedam, da bi nam certifikat lahko koristil pri prodaji. Na začetku sva s sestavinami veliko eksperimentirala. Poskusila sva tako brazilski kot kitajski ingver in kurkumo, pa nisva bila zadovoljna. Perujski je neprimerno višje kakovosti, kar se pozna pri končnem izdelku. Kljub višji ceni surovine od tega ne odstopava. Dobavitelji so naju sicer poskušali prepričati, naj poskusiva z brazilskim, ki ga imajo veliko na zalogi, pa nisva bila za to, tako da ga zdaj naročajo posebej za nas. Ko ni sezone, ga pač kupiva več,« pojasnjuje Štirnova, ki prizna, da je padla v zgodbo tudi zato, ker je vse več povpraševanja po domačih pridelkih in izdelkih. »Vse, kar je domače, se danes dobro prodaja. Je pa res, da ko enkrat izdelek pošlješ na trgovske police, te trgovci zelo težko sprejmejo zgolj z enim izdelkom. Zato imava v ponudbi še tradicionalni slovenski sirup iz mete, bezga in žajblja ter sirup zdravko, ki je narejen iz domačih zelišč, iz uvoženih sestavin pa ingverjev in kurkumin sirup,« pravi Dragica in doda, da ji sem pa tja kdo očita, da domačih zelišč res ni težko pridelovati. »To je sicer res. Vendar če potrebuješ tristo kilogramov mete, timijana in drugih zelišč, vseeno ni tako enostavno. To je tako kot v kuhinji. Za eno družino ni težko skuhati kosila, če imaš gostilno in moraš skrbeti tako za pridelavo, nabavo kot prodajo, pa je vsekakor težje,« odgovarja vsem večnim tečnobam.
Prodaja je letos podivjala
Tekoče dobrote s Štirnove kmetije se trenutno prodajajo predvsem v butičnih in specializiranih lokalnih trgovinah in kmetijskih zadrugah od Kranja in okolice do Ljubljane, Kopra, Lucije in Kobarida, prisotni so celo v eni izmed trgovinic v Bazovici v Italiji ter pri vedno več gostincih. »Letos je prodaja neverjetno podivjala, tako da sva morala koga, ki se je zanimal za naše izdelke, celo odsloviti, ker so proizvodne zmogljivosti premajhne, da bi lahko ustregla vsem željam. Proizvodnje pa vsaj trenutno ne misliva širiti. Morda nekoč, če se bo kateri izmed sinov odločil, da nadaljuje v tej smeri, a se za zdaj še ni,« razmišlja Dragica Štirn.
Z Milanom sta precej oblegana tudi na domačem dvorišču, kjer imata mini trgovino, predvsem letos je bilo, pravita Štirnova, kar precej turistov. »Ni pa domača trgovinica odprta ves čas. Ker imava njivo kar nekaj kilometrov stran, naju ni vedno doma. Tako da je bolje, če se zainteresirani prej naročijo,« pravita. Med vse bolj vnetimi uživalci sirupov in limonad so tudi gorenjski šolarji, ki so po Dragičinih besedah navdušeni predvsem nad ingverjevim sirupom, oziroma njihovi učitelji in drugi zaposleni v šoli, saj je med naročniki vedno več šol. In kako je s sladkorjem, ki je v sirupih in je postal eden največjih sovražnikov naroda? »Naš sok se redči v razmerju ena proti sedem, tako da dva decilitra napitka s sirupom, razredčenim z vodo, vsebujeta manj gramov sladkorja kot povprečen jogurt. Lahko pa seveda vsak izbere tudi sirup brez dodanega sladkorja, ki je prav tako narejen iz naravnih sestavin, saj so v njem le ingver, voda, limone in citronska kislina, uporablja pa se tako za mrzle kot tople napitke, prilega se tudi k raznim sladicam ali koktajlom,« o prodajni uspešnici poletja, ki prihaja s Štirnove kmetije, pravi Dragica Štirn.
