Močno je vplivalo to, da smo morali proti Poljakom od sebe dati 120 odstotkov, da smo se uvrstili v finale. Mislim, da smo takrat odigrali najdaljšo tekmo ali vsaj najdaljši niz v zgodovini evropskih prvenstev. Samo v tistem nizu smo potrošili nerealno veliko energije. Po drugi strani so Italijani veliko lažje prišli do finala. Z nekaterimi stvarmi, ki smo jih na prejšnjih tekmah z lahkoto delali, smo imeli nekaj več težav. Treba pa je tudi povedati, da so Italijani potegnili jokerja iz rokava. Njihov drugi korektor je imel 90-odstotno uspešnost napada in fantastično je serviral. Dal jim je novo energijo. Zanje že izgubljen niz oziroma že dobljeno našo tekmo je obrnil.
Ste že imeli občutek, da ne morete več izgubiti?V nobenem trenutku na nobeni tekmi si ne moreš dovoliti, da bi pomislil na kaj takega, sploh pa ne v finalu. Takšne stvari te takoj kaznujejo. Na trenutke smo igrali fenomenalno, se branili, počeli vrhunske stvari… Imeli smo možnost, da zaključimo za 4:0 v petem nizu. Saj veste, kako je v nogometu; če ne daš, dobiš. Potem se je pa obrnilo. Lahko samo čestitamo Italijanom, ki so bili boljši.
Koliko je grenkega priokusa?Vedno, ko ne zmagaš, je nekaj grenkega priokusa. To je nekaj povsem normalnega v športu. Vseeno pa smo zelo veseli tudi srebrne medalje. V tem trenutku sem zelo utrujen. Ampak če bo še kakšna generacija za nami naredila približno kaj takega, bom najbolj ponosen na njih. Kar smo naredili skozi vsa ta leta, je nekaj fenomenalnega. Mislim, da se še ne zavedamo, koliko smo naredili za slovensko odbojko. Kar se tega tiče – sami superlativi.
S to generacijo še ni konec, kajne?Nikakor! Se vidimo drugo leto. zm