Devet škofjeloških prostovoljnih voznikov, ki so se lani pridružili projektu Prostofer, je 137 občanov do konca letošnjega avgusta po opravkih peljalo 244-krat in s tem prevozilo 13.725 kilometrov. Še bolj kot številke so zanimiva doživetja, ki so nam jih zaupali vozniki, ko smo se jim pridružili na srečanju v Škofji Loki. Ela Dolinar je opravila najdaljšo vožnjo – gospoda je peljala v Valdoltro, kjer je hitro opravil. Spominja pa se tudi najbolj naporne vožnje, ki jo je opravila med najstrožjimi ukrepi za zajezitev epidemije. »Gospo sem peljala na Onkološki inštitut v Ljubljano, kjer pa je trajalo šest ur, da je vse opravila in sem jo lahko odpeljala nazaj domov. Niso me spustili v bolnišnico na stranišče, vse gostilne in trgovine pa so bile zaprte. Takrat mi je bilo kar slabo,« pripoveduje.
Med vožnjo pogovor, ob vrnitvi zahvala, povabilo na kavo …
Dolinarjeva se je projektu pridružila, ker rada vozi in ker je kot prostovoljka dejavna tudi na drugih področjih. »Na splošno imam s prevozi pozitivne izkušnje, ljudje so zelo prijazni in hvaležni, da jim pomagamo. To v resnici ni samo vožnja, pač pa slišiš zgodbe, lepe in žalostne. Ljudje so zadovoljni, da imajo koga za pogovor. Marsikdo nas potem povabi še na kavo ali na tortico,« nam je zaupala. Enega od povabil te vrste se spominja Boris Kejžar, ki pravi, da ima v primerjavi z drugimi upokojenci dovolj časa in lahko kdaj koga kam pelje. »79-letno gospo iz Zminca sem čakal pred hišo v avtu. Ker je ni bilo, sem jo poklical, naj pride in prisede, da jo odpeljem, pa mi je rekla, naj najprej pridem v stanovanje, saj mi je pripravila zajtrk. Tako sva najprej pozajtrkovala, potem sem jo odpeljal k zdravniku specialistu, ob vrnitvi pa je rekla, da si bova privoščila še kosilo. To je popestrilo dan njej in meni. Rad sodelujem pri projektu, občutek je dober,« pravi.
Po vsaki vožnji se ob zavedanju, da je naredila nekaj dobrega, izvrstno počuti tudi Danica Jenko. Doma ni toliko v stikih z ljudmi, zato ji pogovori z uporabniki, ki jih odpelje po opravkih, prijajo. »Vsak pove svojo zgodbo. Zadnja, ki sem jo slišala, je bila kar žalostna. Peljala sem gospo, ki si je zlomila roko. Povedala mi je, da je dan pred tem padel tudi njen mož, ki zdaj potrebuje pomoč. Nazaj grede sva šli še v trgovino, da ni bila prepuščena sama sebi. Potem sem ji pomagala nakupljeno odnesti v stanovanje, saj se je izkazalo, da je preboleli covid na njej pustil posledice in več kot nekaj stopnic naenkrat ne zmore. Zelo je bila hvaležna za pomoč, jaz se pa z veseljem odzovem, kadar me pokličejo iz klicnega centra,« nam je zaupala.
Med prostovoljnimi vozniki tudi mlajši
Med prostovoljnimi vozniki pa niso samo mlajši upokojenci. Mednje v Škofji Loki sodi tudi voznica, ki šteje dobrih 40 let, in čeprav ne želi razkriti svojega imena, pa je z nami z veseljem pokramljala o svojih vzgibih za sodelovanje pri projektu in o izkušnjah. »Sem samozaposlena na področju kulture in del svojega prostega časa posvetim temu, da komu pomagam s prevozom. To se mi zdi zelo dobra uporaba vozniškega dovoljenja. Če mi uspe, opravim vsaj en prevoz na teden,« pravi. »Veliko je poudarka na pogovoru. Zame je pomembno, da slišim življenjske zgodbe in izkušnje drugih. Nekatere so navdihujoče, čeprav je človek lahko v stiski, a se iz nje izvija z optimizmom, neverjetno energijo in zanosom. To tudi meni da zagon,« opisuje najmlajša prostovoljna voznica pri projektu Prostofer v Škofji Loki.
Statistika opravljenih prevozov izdaja, da prostovoljni šoferji uporabnike največkrat peljejo v zdravstvene ustanove, pravi škofjeloški župan Tine Radinja, včasih pa jih spremljajo tudi v trgovino, na pokopališče, banko ali upravno enoto. »S tem ko manj mobilnim upokojencem in uporabnikom iz oddaljenih krajev s slabšo mrežo javnih prevozov ali z nižjimi prihodki omogočamo njim prilagojen brezplačni prevoz, bistveno izboljšujemo kakovost njihovega življenja in skrbimo za njihovo varnost v prometu,« poudarja.
