Amadeo Modigliani (1884–1920), umetnik italijansko-judovskega porekla, je še eden v dolgi vrsti najbolj cenjenih umetnikov, ki so umrli mladi; Rafaela je kuga pokončala pri 37, Schieleja španska gripa pri 28, Keitha Haringa aids pri 32 letih. Modigliani je bolehal vse življenje, prebolel je pljučnice, tifus, tuberkulozo, škrlatinko in po prvi svetovni vojni umrl za jetiko. Tako kot »cukrarniški« predstavniki naše moderne je umrl v revščini, »prinčev« pogreb so plačali prijatelji, kmalu zatem pa se je tragedija še podvojila s samomorom njegove noseče žene. Njegovo delo je utonilo v pozabo, še leta 1929 ga je trgovec z umetninami Adolphe Basler označil za »neke vrste Botticellijevega zamorca«; danes gredo cene Modiglianijevih portretov, tudi Baslerjevega, ki je last Brooklynskega muzeja, v nebo.
Visokokultivirani prišlek iz Italije
Ko je slikar leta 1906 prišel v Pariz, kamor so gravitirali umetniki iz vse Evrope, je bil, četudi komaj 22-leten, že »formiran«, in to klasično, saj je slikarstvo in kiparstvo proučeval po vsej Italiji, študiral v Benetkah, Firencah; kiparstvo je moral kasneje zaradi težav s pljuči povsem opustiti. Montmartrsko umetniško srenjo je presenetil tako z izobrazbo kot »prirojeno aristokratskostjo«, neuklonljivim elitizmom: raje bi »umrl od lakote« kot risal za satirični časopis, ki je mnogim umetnikom pomagal preživeti. In kmalu tudi s svojim svojskim ustvarjanjem.
Usodni etnografski muzej
Velike razstave so pogosto priložnost, da se na avtorje pogleda v luči novih spoznanj. Tudi sedanja Modiglianijeva razstava v Muzeju Albertina, ki se že leta posveča predstavitvam modernističnih umetnikov, prinaša nove poudarke, ki jih je v minulih letih strnil kustos, francoski strokovnjak za Modiglianija, Marc Restellini. Njegova v katalogu objavljena študija Modigliani – Primitivistična revolucija najprej dregne v bedno zgodovino evropskega kolonializma, ki je poleg ekonomskega izkoriščanja kolonij tudi obilno ropal in v Evropo vlačil vse mogoče dragocenosti, umetnine in dediščino. In jo potem v svoji rasistični superiornosti obravnaval kot primitivno, ljudsko ali naivno umetnost, medtem ko naj bi bili resnične ustvarjalnosti zmožni le (beli) zahodnjaki. (Ta pogled je še leta 1984 povzročil škandal ob razstavi »Primitivizem« v 20. stoletju: sorodnosti med plemenskim in modernim v newyorški MOMi).
Francija, za Veliko Britanijo druga najmočnejša kolonialna sila 19. stoletja, je tistem času nagrabila več, kot je zmogla »pogoltniti«, in tako je bil pariški etnografski muzej v začetku 20. stoletja, ko so ga odkrili mladi modernisti, srhljivo skladišče nakradenih in pozabljenih, neoskrbovanih, propadajočih artefaktov, obrti in etnografskega blaga francoskih afriških in daljnovzhodnih kolonij.
Picasso je bil ob »odkritju« muzejske zbirke šokiran: »Bilo je gnusno. Bil sem sam. Hotel sem pobegniti. Nisem odšel. Dojel sem, zakaj sem slikar. Slikarstvo ni estetsko dejanje; je oblika magije, posrednik med tem čudnim, sovražnim univerzumom in nami, podelitev oblike našim strahovom in našim željam.«
Že pred njim sta Derain in Modigliani obiskovala ta čudni kraj, pri čemer so Italijana manj kot afriška umetnost očarale egiptovska, starogrška in kmerska. Podobno so ta dela pretresla tudi Brancusija in Matissa. Vsak na svoj način so ti umetniki ta vpliv, ta zanje tako nov, tako drugačen estetski pristop oddaljenih kultur vsrkavali v skladu s svojimi umetniškimi pogledi in svojim razumevanjem evropske tradicije. Rezultat so bila raznolika dela, po Restellinijevem mnenju nekakšna primitivistična revolucija, ki je globoko zaznamovala moderno umetnost.
Risba, portret, akt
Modigliani je izjemno veliko risal, pogosto v neskončnost en in isti motiv, dokler ni bil zadovoljen; tak je motiv kariatide, kjer je videti eksperimentiranje med grško klasiko in njegovimi nadgradnjami.
Slikal pa je predvsem portrete, žanr, ki v tisti dobi ni bil posebej cenjen, a ga je, kot vidimo na razstavi, z vnosom novih prvin povzdignil v neverjetno frontalno soočenje pogledov portretiranca in gledalca oziroma najprej umetnika: »Ko bom spoznal tvojo dušo, bom naslikal tvoje oči.«
Nekaj časa se je posvečal tudi aktom. Ti so v nasprotju z Bottichelijevimi, ki kot simboli transcendence »visijo« v zraku, bolj tuzemni, ženske ležijo na blazinah. A njihova izjemnost je v njihovi zadržani čutnosti, ki se meša z meditativnostjo, tako drugačni od Picassove seksualne note. Za tisti čas pa je bilo tudi to očitno preveč. Modiglianijeva prva in edina samostojna razstava leta 1917 se je namreč končala s škandalom in zaprtjem – pika na i naj bi bil naslikan venerin griček – s tem pa koncem možnosti, da sredi vojne kaj proda in si finančno opomore. »Sreča je angel z resnim obrazom,« je napisal prijatelju tik pred smrtjo.
