Mojemu bratu Jošku je življenjski koledar določil odhod v vojsko po prvih večstrankarskih volitvah leta 1990, tako da je na služenju vojaškega roka v Skopju dočakal tudi začetek vojne. On in njegovi golobradi tovariši z vseh koncev Jugoslavije so bili v Kasarni Maršal Tito ves ta čas popolnoma izolirani, prepuščeni samo beograjski Politiki, Televiziji Beograd in garnizonskemu komisarju za moralno-politično vzgojo. Vsak poskus, da bi mu po telefonu pojasnil, kaj se dogaja na drugi strani žice, se je končal s prekinjeno telefonsko zvezo, ki so ji prisluškovali. Ko sem zato poleti 1991 prvič prišel v Skopje k bratu na obisk in ko sva sedla v garnizonsko kantino ob izhodu iz kasarne, me je pričakal s stavkom, ki se ga še vedno dobro spomnim.
»Brat, kaj vendar počnejo slovenski nacisti?«
Osupel sem poslušal brata, kako s svojimi temeljito opranimi in impregniranimi možgani, besen in jezen – pri...