Spremljevalci poguma za Felicity

Pot tja je bila zanjo prav posebna. Celotno šolsko obdobje so jo vrstniki zaradi njenih bolezni zbadali in zaničevali. Dober mesec dni pred maturantskim plesom je njena mama na Facebooku objavila prošnjo, namenjeno lokalnemu motorističnemu klubu v britanskem Worcestru, če bi jo kakšen motorist lahko pospremil do maturantskega plesa in ji s tem vlil več samozavesti. Zapis Felicityjine mame je bil tako ganljiv – v njem je razkrila, da je deklica zaradi zbadanja vrstnikov tudi večkrat razmišljala o samomoru – da se je na njen poziv odzvalo precej več motoristov, kot sta starša pričakovala. Namesto desetih, kolikor sta po tihem upala, da jih bo, jih je kar 300 z vseh koncev Velike Britanije prišlo Felicity, oblečeno v drzno belo obleko, pospremit do prizorišča plesa. Skupaj z njeno prijateljico Emily so jo v dolgi in glasni povorki brnečih motorjev, samih klasikov, pripeljali do sošolcev in učiteljev, ki so več sto metrov dolgi procesiji in veličastnemu prihodu lahko zgolj zaploskali. Felicity je žarela od sreče, uživala v vsakem trenutku in sporočala svojim vrstnikom, da si ne bo več dovolila zbadanja. »Ko smo videli, da žari kot božično drevesce, se nam je zdelo, da se je čas ustavil in da smo našo hčerko spet dobili nazaj,« je bil presrečen Felicityjin oče Rich Morris.