Prebivalci Slovenije smo kot tekmovalci kviza o covidu. Vprašanja, ki si jih zastavljamo, so vprašanja, vezana na vsakodnevno življenje z omejitvami. Denimo: ali grem lahko danes na bencinsko črpalko brez dokazila o PCT? Ali pa: najbližja lekarna je v trgovinskem centru – ali jo lahko obiščem brez QR-kode? In še: mamo boli koleno, ali sme do zdravnika brez potrdila o PCT? Za konec pa: dvanajstletnik ima popoldan trening akrobatike – ali potrebuje za obisk treninga potrdilo o PCT ali ne? Odgovori na ta vprašanja pa se spreminjajo iz dneva v dan. To, kar je veljalo včeraj, ne bo veljalo jutri, čeprav je bilo kot ultimativna rešitev predstavljeno pred tednom dni. To, kar bo veljalo jutri, pa ni rečeno, da bo veljalo do konca tedna, ker so nas izkušnje zadnjega leta in pol naučile, da se slovenski odločevalci, kar se ukrepov za blažitev covidne krize tiče, obnašajo kot petelini brez glave: kaotično letajo po dvorišču, ne da bi vedeli, kaj je pravzaprav njihov cilj. In kar koli vladajoči izbljuvajo kot najnovejšo rešitev za omejitev širjenja epidemične bolezni, je v resnici kup zmešanih črev, iz katerih lahko pravila in namen razberejo kvečjemu jasnovidci.
Čeprav smo takšnega horuk upravljanja javnozdravstvene krize že vajeni, so dogajanja zadnjih dveh tednov dosegla novo dno kriznega menedžmenta trenutne slovenske vl...
