Ravno to, boljša pretočnost, je seveda glavni razlog za gradnjo večjega števila krožišč in tudi glavna pozitivna stvar, ki jo ti prinesejo, še zdaleč pa ni edina. Izpostaviti velja vsaj še njihovo vlogo pri točkovnem umirjanju prometa v urbanem okolju, pa to, da poskrbijo za manjši hrup in emisije škodljivih izpušnih plinov, tudi stroški vzdrževanja krožišč so bistveno nižji kot pri običajnih križiščih, ne nazadnje poskrbijo tudi za precej višjo raven prometne varnosti in manjše posledice prometnih nesreč, ki se tam zgodijo. Strokovnjaki namreč ne poudarjajo zaman, da za klasična štirikraka križišča velja, da je v njih 32 točk možnega trčenja, v krožišču pa le osem, prav tako je zanimiv podatek, da se je v nekaterih primerih s preureditvijo klasičnih križišč v krožna število prometnih nesreč zmanjšalo za okoli petdeset odstotkov, število poškodovanih pa za kar 75 odstotkov.
Vse to priča o tem, da smo slovenski vozniki precej vešči vožnje predvsem v klasičnih manjših krožiščih in smo jih sprejeli za svoja, težave pa nam večinoma še naprej predstavljajo večpasovna krožišča, v katerih se vozniki izključujejo iz notranjega pasu in s tem povzročajo kritične situacije. Kot težavna se pogosto izkažejo tudi tako imenovana turbokrožišča, v katerih imajo težave predvsem starejši vozniki in tisti, ki se s takšno infrastrukturo srečajo prvič. Ne nazadnje pa o tem, da večja krožišča delajo težave tudi izkušenim voznikom, priča zgodba iz akcije, v kateri so dolgoletni lastniki vozniškega dovoljenja ponovno »opravljali« vozniški izpit z inštruktorjem. Največji del tistih, ki izpita ne bi opravili, bi namreč padel prav zaradi napake pri razvrščanju, vstopanju v krožišče ali izstopanju iz njega.
A to je le malenkost, ki v poplavi pozitivnih učinkov izzveni. Če se za konec vrnemo na začetek – omenjeno povečanje števila krožišč ni zgolj naš občutek, temveč ta dejansko rastejo kot gobe po dežju. Po prvem, ki so ga pri nas postavili leta 1989 (za prvo krožišče »novega vala« velja tisto pri ljubljanskih Žalah), jih je danes pri nas že na stotine, hkrati pa predstavljajo eno redkih, če ne celo edino cestnoinfrastrukturno zadevo, s katero se lahko pohvalimo oziroma smo lahko vzor tudi tujini. Da smo glede razvoja krožišč v svetovnem vrhu, nam namreč priznavajo tako vse naše sosedne države kot tudi številne druge evropske, slovenski profesorji pa so dobrodošli tudi na vsaki ameriški konferenci o krožnih križiščih.
