Isti citat vas bo uvodoma pozdravil na aktualni razstavi v ljubljanskem Mestnem muzeju in s tem – ter s svojim naslovom Rdeče in črno – jasno napovedal, da želi poleg letošnjega zaznamovanja 200. obletnice ljubljanskega kongresa prikazati tudi širši evropski okvir velikih družbenih sprememb 19. stoletja. Torej časa, ko so fevdalno-monarhično družbeno ureditev začeli izpodrivati ideje parlamentarizma in univerzalih človekovih pravic.
Vedenje o ljubljanskem kongresu med današnjimi prebivalci Ljubljane ni močno razširjeno. Razloge za to lahko iščemo v relativni nepriljubljenosti teme v vseh poznejših političnih ureditvah našega prostora: 50. obletnico kongresa je Ljubljana dočakala v času vladanja ljudi liberalnih prepričanj, ki jim spomin na zmago konservativnih političnih struj ni vzbujal simpatij.
Ob stoti obletnici dogodka takratni kralj Karađorđević tudi ni bil naklonjen obujanju spomina na preteklo avstrijsko monarhijo, prav tako ne Tito, ko se je pisalo leto 1971. Petdeset let kasneje, ko je Ljubljana ena od prestolnic združene Evrope, ovir za raziskovanje, sodelovanje in zaznamovanje časov, ko so v kranjski prestolnici za skupno mizo sedli monarhi z vseh koncev Evrope, ni več.
Kako urediti stari svet po zadnjem osvajalcu
Veliko zaskrbljenost je konec 18. stoletja povzročila francoska revolucija, tej pa je sledilo še kar četrt stoletja vojn, ki jih je z največjimi vojskami po stari celini uspešno bojeval Napoleon. Ob njegovem porazu je bilo koaliciji zmagovalcev na dunajskem kongresu jasno eno – da Evropa potrebuje dobo miru.
Kronane glave evropskih velesil so se povzpele v svoje kočije ter se med letoma 1814 in 1822 odpeljale na štiri lokacije različnih kongresnih srečanj, kjer so po več mesecev na novo urejale evropske razmere. Carji, cesarji in kralji starih režimov, med katerimi so nekateri še vedno utelešali popolno oblast, drugi pa so za mir doma že morali podpisali dokumente, ki so v imenu človekovih pravic njihove krčili, so se na teh srečanjih zbrali, da se dogovorijo, sporazumejo, bolj ali manj uspešno tolerirajo, podprejo ter drug drugemu obljubijo vzajemno (finančno in vojaško) pomoč pri domačih revolucionarnih vstajah, ki so še kar naprej vznikale med ljudmi, ki so jim vladali.
Srečanje v Ljubljani je bilo uspešno: kongresniki so sklenili vse potrebno, da se je na terenu učinkovito zatrlo takrat aktualne upore. Iz dnevniških zapiskov nekaterih izmed njih je razvidno, da so spomladi 1821 Ljubljano zapustili z občutkom varnosti in zadovoljstva ter z lepimi spomini.
Vrnili so se na svoje domove, kjer so v življenje ponovno priklicali oblike iz časa pred francosko revolucijo. Svečani dvori so bili ponovno polni plemičev z zvezdastimi medaljami na prsih. V javnosti ni bilo priporočljivo govoriti o politiki in javnih zadevah; najbolje je bilo, da si se posvečal svoji družini, domu, knjigam in glasbi. Toda ta mir in red ter prisila so bili le navidezni.
Tudi če se z revolucionarnim nasiljem niso strinjali ter novim in nepoznanim družbenim spremembam niso bili naklonjeni, so ljudi privlačile ideje razsvetljenstva. Pritegnilo jih je novo razumsko opazovanje narave, družbe in samega sebe. Demokratična misel o enakosti vseh ljudi pred zakonom je rušila stari red. Vse to je prineslo mnogo večjo revolucijo, ki je staro fevdalno in monarhično ureditev razbila veliko bolj silovito kot pariška giljotina, Napoleon in vsi sklepi kongresnikov skupaj.
