Zloben je eden tistih filmov, zaradi katerih je težko biti ljubitelj grozljivk. Napovednik je zanimiv kot lanski sneg, produkcija televizijska, igralci razmeroma neznani, morilec pa generičen, v črno odet manijak. Eden tistih filmov torej, pri katerem so ljubitelji grozljivk obsojeni na to, da ga gredo gledat v kino sami. Ker kdo pa bo z njimi gledal filme, ki so že na prvi pogled povprečni, šablonski in klišejski? Razen ljubiteljev grozljivk? In seveda se film Zloben kot povprečen, šablonski in klišejski mora začeti sredi psihiatrične bolnišnice, sredi nevihte, sredi devetdesetih in na robu klifa. Nekdo je ušel iz sobe, saj kri že v prvi minuti šprica po lepih belih stenah.
James Wan, avstralski režiser, ki se je sicer podpisal pod horor uspešnice Žaga (2004), Zakleti (2010) in Priklicano zlo (2013), snema, kot bi še vedno snemal sedme Hitre in drzne (2015), ki jih je kot nagrado snemal po vseh teh grozljivkah. Iz devetdesetih zato v sedanjost skočimo hitreje, kot se Vin Diesel presede iz plymoutha v chevroleta. V eni tistih starih, velikih in lesenih hiš nadaljujemo, prevelikih celo za velike družine. Z več vhodi, nešteto odprtih oken in škripajočim parketom. In z značilnim wanovskim režiranjem, ki rad preseneti s tem, v katerem kadru nas bo prestrašil. In itak je jasno, da se bo zgodilo nekaj slabega. Ker sta itak samo dve možnosti; ali bo hiša zakleta ali pa bo nekdo vanjo vdrl. Ko potem res nekdo vdre in brutalno pokonča moškega, ki je še malo pred tem tepel svojo nosečo ženo Madison (Annabelle Wallis), pride seattelska policija.
Takrat se igra ugani kdo šele dobro začne. Morilci v teh povprečnih, šablonskih in klišejskih grozljivkah namreč ne počivajo dolgo. A namesto da bi se v črno oviti dolgolasi morilec vrnil po Madison, začne kot po tekočem traku pobijati zdravnike. A ne katere koli, temveč tiste najbolj ugledne. Takšne, ki hodijo spat v svilenih pižamah, imajo na stenah prestižne nazive, na policah pa kartoteke pacientov. In v njihove hiše vdira kot kakšen anticepilec. Saj veste – ne da bi se naročil na sestanek. Ali je treba skozi okno ali skozi vrata, njemu je vseeno. Za vrata, za vogal in pod posteljo se jim skrije. In ta, ki ne trka, nato vse te svoje žrtve na drugo stran pošilja tako, da ni dvoma, da je stvar osebna. Nasilno, krvoločno in brutalno jih maliči. Jasno – vse skupaj izpade povprečno, šablonsko in klišejsko.
A ravno to je tisto. Ljubitelji žanra seveda vedo, da imajo povprečne, šablonske in klišejske grozljivke potencial, kadar jih režira James Wan. In da je treba z oceno počakati do samega konca. Ker Wan je mojster preobratov. In ko boste videli preobrat tega filma, vam bo čeljust padla v naročje. Malo od groze, malo od smeha. Ker tole je najboljša povprečna, šablonska in klišejska grozljivka, kar se jih da ta trenutek videti. Zaključi se namreč tako absurdno, krvavo in odbito, da boste imeli občutek, da pred tem sploh niste gledali najbolj povprečne, šablonske in klišejske grozljivke.