»Zmeraj me je zanimalo, kako lahko pomagam graditi skupnost, z organizirano humanitarno pomočjo pa sva se z možem srečala leta 2015, ko sva šla humanitarno pomagat v Mongolijo,« pripoveduje Katja Kotnik. »Ostala sva tri leta, živela v jurtah in pomagala na različne načine. V nekem trenutku sva se preselila v Ulaanbaatar, kjer deluje tudi ADRA Mongolija. Začela sva prostovoljno pomagati, po treh letih pa sva rekla, no, to je pa že skoraj takšno delo, ki ga lahko opravljava tudi doma. Ravno v tistem času se je odprlo prosto mesto predsednice ADRA Slovenije; prijavila sem se in tako že dve leti in pol opravljam to funkcijo.«
Katja Kotnik je iz Mongolije prinesla pomembno izkustvo. »Kolektivno socialno življenje. Zdi se mi ogromna škoda, da tega ne izkusi več ljudi. Evropa, naš svet, je res individualistično naravnan, vsak otrok ima svojo sobo, svoje igrače, svoje kolo. V Mongoliji je pa to zelo kolektivno, vsi živijo skupinsko življenje. Če pridejo prijatelji, je to za cel dan, tvoj hladilnik je njihov hladilnik, tvoja postelja je njihova postelja. Domov za ostarele v Mongoliji sploh nisem videla, ljudje pač poskrbijo za svoje. Če je v družini več otrok, ima največjo veljavo tisti, ki skrbi za starše ...«
Srečni otroci
Mednarodno ADRO, ki deluje v več kot 120 državah, so pred dobrimi šestdesetimi leti ustanovili člani krščanske adventistične cerkve, pri nas deluje dvajset let. »Naša misija je, da s transparentnim in strokovnim delovanjem vračamo dostojanstvo ljudem,« pojasnjuje Katja Kotnik.
Eden najpomembnejših projektov ADRE Slovenija je program Napolnimo Slovenijo s srečnimi otroki. »Z otroki in za otroke izvajamo dejavnosti na področju izobraževanja, zdravja, socialne varnosti. Organiziramo tabore, zabavne vikende, zbiramo pomoč. Za šolanje na daljavo smo recimo priskrbeli ogromno računalnikov, mesec avgust je bil skorajda v celoti namenjen zbiranju šolskih potrebščin. Letos smo pomagali več kot štiristo otrokom,« našteva Katja Kotnik.
Lansko leto so pri ADRI Slovenija začeli razvijati program zagotavljanja komplementarne prehrane. »Program je namenjen predvsem družinam, ki imajo prehrambne ali druge zdravstvene težave in zanje ni primerna vsaka humanitarna pomoč. Tem družinam zagotavljamo vavčerje za nakup tistih potrebščin in hrane, ki jih potrebujejo.«
Tudi sicer pri ADRI Slovenija ogromno časa posvečajo zdravju socialno ogroženih družin. »Trudimo se izvajati celostni pristop k zdravemu življenjskemu slogu, rešujemo težave, izvajamo kuharske delavnice, skupinsko telovadbo in izobraževanja,« pravi Katja Kotnik.
Ker je ADRA globalna mreža, ogromno delujejo tudi na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja. »Fokusirani smo na naravne in druge nesreče. Ko se zgodijo poplave, cunamiji, potresi, pa tudi epidemije, kot je covid, se urgentno odzovemo,« pojasnjuje Katja Kotnik.
Pomemben del tega mednarodnega delovanja je program Migracije, integracija in združevanje družin. »V okviru tega programa smo v Sloveniji združili že šest begunskih družin, tri iz Eritreje ter po eno iz Sirije, Iraka in Afganistana. Družinam in posameznikom migrantom nudimo zagovorništvo in pomoč pri integraciji.«
Srečne družine
Katja Kotnik poudarja, da bi bil že čas, da bi v globalni zgodbi migracij vsi razumeli, da si ljudje ne izberemo, na katerem kontinentu se bomo rodili. »Otrok v Afganistanu si zagotovo ni izbral, da se bo rodil v oboroženo krizo. Človek na Hrvaškem ni obkrožil na lističu, naj ga zadene potres. V vseh globalnih zgodbah naravnih in drugih nesreč moramo na ljudi gledati kot na posameznike s posameznimi zgodbami in jih dojeti zgolj kot ljudi v stiski. To je osnovni pristop. Potem je pa samo še vprašanje, ali smo usmerjeni v težavo ali v rešitev. Pomembno je, da se čim več ljudi čim prej usmeri v rešitev.«
Zakaj združevanje družin? »Družina je najosnovnejša celica družbe, najpomembnejša vrednota ljudi. Družine v stiski na kriznih območjih na pot - kadar je le možno - ne pošljejo žensk in otrok, ampak moške, ki imajo največ verjetnosti, da bodo preživeli. Ko se tem posameznikom dodeli status begunca, imajo zakonsko pravico, da se združijo z družino, finančno gledano pa imajo zelo malo možnosti, saj so zneski za združitev zelo visoki. Tukaj se trudimo pomagati.«
Katja Kotnik ima na zalogi ogromno zgodb o strahu, negotovosti, trpljenju, iskanju izgubljenih družinskih članov na drugem koncu sveta in čakanju na ponovno snidenje.
»Pomagali smo recimo dečku, ki je v Slovenijo pribežal kot mladoletna oseba. V izvorni državi je imel samo še sestrico in tri bratce, mama je umrla, tudi en brat je umrl, očeta ni bilo najti. Ti otroci so bili prepuščeni samim sebi. On si je prizadeval za združitev, naučil se je slovensko, začel delati, dosegel svoje prihodke. Po sedmih letih je končno dobil priložnost, da se družina združi, a je bilo težko, saj je šlo za mladoletne otroke. Ko gledaš, kako brat po sedmih letih objema svojo sestro, ti lahko tečejo samo solze. Po sedmih letih, ko življenja niso več ogrožena, ko je nevarnost mimo … Ko slišiš, da otroci po dveh mesecih že znajo slovenske številke in hodijo v šolo in službo, ko ti ljudje postanejo stebri družbe, se trudijo za napredek s svojim doprinosom … To so zgodbe, ki bi si jih vsak od nas želel, če bi bil v isti situaciji. Nikogar ni, ki bi lahko rekel, ne, meni pa to ni vrednota,« je prepričana Katja Kotnik.
