Žal je investitor spregledal, da je celotno Kopališče Ilirija lep primer modernistične arhitekture in vpisano v register kulturne dediščine kot profana stavbna dediščina, »funkcionalistična dvoetažna stavba z bazenom in pomožnimi prostori, zgrajena po načrtih ing. Stanka Bloudka v letih 1929–30. Nad vhodnim pročeljem je bronast kip kopalke (F. Gorše, 1941). Je eden izmed starejših športnih objektov v Ljubljani.«
Je pa v novem kompleksu, ki bo v imenu »obnove« Bloudkovo kopališče z odprtim plavalnim bazenom dokončno izbrisal iz mesta – ohranjeno bo le še pročelje starega kopališča – načrtovan tudi muzej Stanka Bloudka!
Pod Letnim telovadiščem je predvidena garaža
Ne dvomim, da bo del družbe novo investicijo razumel kot »okrepitev in nadgradnjo vrhunske blagovne znamke Ilirija«, kot pričakujejo v Plavalnem klubu Ilirija. A Ljubljana bo izgubila pomemben fizičen zgodovinski zapis v prostoru – prvi olimpijski bazen v središču Ljubljane, »ki predstavlja živ spomenik in identiteto ljubljanskih plavalcev, tako profesionalnih kot rekreativnih«. Ampak ali je treba oziroma ali je sploh primerno blagovno znamko Plavalni klub Ilirija, ki ima že več kot 100-letno zgodovino vzgajanja plavalcev, nadgrajevati ravno na tem mestu in za tako ceno?
Ljubljančani bomo izgubili edini odprti plavalni bazen v centru Ljubljane in kar nekaj raščenih zelenih površin na robu parka Tivoli – »prenova« Kopališča Ilirija namreč sega tudi na območje Letnega telovadišča, pod katerim je predvidena gradnja podzemne garažne hiše. Izkušnje iz zadnjega leta, ki ga je izrazito zaznamovala pandemija covida-19, zaradi katere je bila celotna družba deležna najrazličnejših ukrepov in prepovedi, ki naj bi nas zavarovali pred prehitrim širjenjem okužbe, bi nas morale naučiti, kako so za kvaliteto bivanja pomembne odprte površine v naravi, tudi (ali predvsem) športne. Poletne rekreacije v odprtem bazenu – pod milim nebom – ali pa spokojnega druženja v zavetju krošenj starih dreves divjega kostanja niti najbolj vrhunsko opremljena infrastruktura pod kovinsko streho in za zastekljenimi fasadami ne bo mogla nadomestiti. V osemdesetih letih 20. stoletja je imela skoraj vsaka ljubljanska krajevna skupnost svoj odprti plavalni bazen, po osamosvojitvi Slovenije in v obdobju tranzicije pa smo Ljubljančani ostali praktično brez tovrstne infrastrukture. Bazeni so se zapirali drug za drugim, a Kopališče Ilirija je preživelo. Danes mesto spet oživlja odprte bazene (Kolezija, Vevče), žal pa bo žrtvovalo pionirski športni objekt…
Arhitekturna stroka je natečaj bojkotirala
Mogoče tole pisanje spet deluje kot prepozna in nepotrebna kritika odličnih zamisli in brezmejnih prizadevanj nezmotljive mestne oblasti za razvoj mesta, potem ko je bilo v projekt prenove vloženega že toliko truda, razmisleka, časa in financ. A naj spomnim: za prenovo Kopališča Ilirija je bil leta 2000 razpisan javni anonimni mednarodni natečaj. Slovenska arhitekturna stroka – pa tudi velik del mednarodne – je natečaj bojkotirala, ker je nasprotovala širjenju programa in posledičnim novogradnjam na lokaciji Kopališča Ilirija. Seveda se vedno najde kdo, ki v taki situaciji vidi svojo priložnost. Zmagala je natečajna rešitev avstrijskega arhitekturnega biroja Lorenz Ateliers Petra Lorenza, ki še danes sodeluje pri projektu.
A s projektom »prenove Kopališča Ilirija« po projektu za gradnjo Športnega centra Ilirija se ponavlja zgodba »prenove Plečnikovega stadiona« po projektu za gradnjo Bežigrajskega športnega parka (BŠP). V obeh primerih gre za neizogibno »obnovo dotrajane in zastarele« kulturne dediščine. V obeh primerih so predvidene obsežne rušitve in še obsežnejše novogradnje. V obeh primerih gre za uničenje kulturne dediščine pod pretvezo prenove, saj bi ostanki originalnega objekta predstavljali le še »spominsko ploščo« na fasadi novega gigantskega kompleksa. Najbolj pomenljivo pa je, da je v obeh primerih predvidena postavitev muzeja, ki bi predstavljal dosežke in veličino dveh slovenskih ustvarjalcev: v sklopu Športnega centra Ilirija inženirja Staneta Bloudka in v sklopu BŠP arhitekta Jožeta Plečnika. Ali je postavljanje muzejev snovalcem izvornih objektov v sklopu novih kompleksov nekakšen novodobni odpustek za uničevanje kulturne dediščine?
Le kako uspe tovrstnim projektom pridobiti soglasje oziroma pozitivno mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, institucije, ki bi se morala v prvi vrsti zavzemati za ohranjanje narodovega kulturnega bogastva?
KAJA LIPNIK VEHOVAR