V Prešernovem gledališču Kranj v prihajajočo sezono po besedah novega direktorja Jureta Novaka vstopajo s skrbnim optimizmom. »Ansambel je v odlični formi, pripravljamo vrhunske uprizoritve in vsaka od njih bo svojevrsten presežek,« je prepričan. »Dogodke bomo pripravljali tako, da bodo varni in skladni z vsemi navodili, se pa zavedamo tudi, da so razmere nepredvidljive. Kljub vsemu se na novo sezono pripravljamo s predpostavko, da bodo dogodki pod nekimi varnostnimi pogoji vendarle izvedljivi. Če bomo morali vrata gledališča zapreti, pa bomo poskušali najti najboljši način, kako predstave pripeljati do gledalcev,« zagotavlja.
Mlada in ambiciozna ekipa
Da bo sezona posebna, napoveduje tudi dramaturginja in umetniška vodja Marinka Poštrak. »Moje vodilo je vedno bilo, da izbiram režiserje, ki iščejo prelomne teme, ki delajo iz lastnega vzgiba, ki jih zanimajo meje in iskanje neznanega, česar še nismo videli,« opisuje in dodaja, da ji je v veselje sodelovati tudi z mladimi režiserji, ki so samosvoji in ki se ne zadovoljijo s konvencionalnimi odgovori. »Ljudje zmeraj bolj mislijo, da vedo vse, in iščejo instantne odgovore. Ta sezona pa demitizira vse poenostavljene mite in popreproščeno gledanje na svet. Tu ima gledališče, ki odpira vprašanja, pomembno vlogo – in ljudje v tem času potrebujejo prav to.«
Med takšnimi režiserji se bo letos v Kranju s Šeligovo historijo Kdor skak, tisti hlap predstavil Dorian Šilec Petek. »Šeligovo pisanje je specifično, kompleksno in zahtevno, tako da terja veliko intelektualnega dela. V predstavi se tri posameznice borijo za to, da bi lahko ostale v stanovanju, iz katerega jih preganja vedno drug lastnik, ki vsakič sproti simbolizira simptom nekega družbenega reda,« opisuje režiser. Poudarja, da pri tem sodelujejo tudi z ekipo mlajših grafičnih ustvarjalcev, ki prevzema likovne vajeti projekta. Premiera bo predvidoma januarja.
Med predsodki in pravljicami
Prva premiera v sezoni bo sicer črna farsa Mama Floriana Zellerja pod režisersko taktirko Ivice Buljana in v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Uprizorili jo bodo oktobra, pripravljajo pa jo že od junija. »Sindrom praznega gnezda, o katerem govori ta predstava, je zame nova tema in ugotovil sem, da ima lahko skrb zbujajoče posledice. Zagotovo bo uprizoritev drugačna od vseh, ki smo jih videli do zdaj,« obljublja Buljan.
Za njo bo (po interni premieri, ki je bila sicer že marca) oktobra na oder prišla tudi predstava režiserke Maše PelkoLepe Vide lepo gorijo po besedilu avtorice Simone Semenič, januarska premiera pa nastaja v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu – Goran Vojnović bo režiral predstavo Meja sneženja po besedilu Marka Sosiča. Kot pravi, gre za poklon preminulemu Sosiču in še več kot to. »Če je zame gledališka režija nekaj novega, pa mi je prostor, ki ga opisuje avtor, zelo blizu. Dogaja se tu in govori o potlačenih čustvih, prikriti sovražnosti in predsodkih, ki pridejo na dan, tudi če jih poskušamo zatreti. V trenutnem času je besedilo zares zelo aktualno in ne dvomim, da bo gledalce nagovorilo k premisleku,« napoveduje Vojnović.
Avtorski projekt Pravljice našega otroštva, premiera naj bi bila marca, pa nastaja pod režisersko taktirko Jerneja Lorencija. »Prišel sem na zamisel, da bi si pripovedovali pravljice, ki so nam jih pripovedovali starši, tete, strici, babice in ki jih bomo mi brali otrokom, vnukom, nečakom. Pri tem jih bomo poskušali natančno rekonstruirati – kdaj so bile pripovedovane, kje in na kakšen način,« pravi Lorenci in dodaja, da želi ustvariti hvalnico zgodbi in pripovedovanju.
