Cerkev svete Helene v Gradišču pri Divači je bogato poslikana, čudovite freske z bibličnimi prizori, ki pokrivajo obe steni cerkvene ladje, so stare več kot petsto let. »Avtor fresk je neznan, vendar ga lahko zaradi slogovne in ikonografske povezave s freskami v Hrastovljah iz leta 1490 nedvomno povežemo s slikarjem Janezom iz Kastva,« pojasni Anita Kavčič Klančar, vodja oddelka za stensko slikarstvo restavratorskega centra ZVKDS. Takšno iskanje vzporednic je poleg naravoslovnih in umetnostnozgodovinskih raziskav in primerjav eden od načinov za določanje oziroma ugotavljanje avtorstva, vendar restavratorji precej natančno vedo, kje iskati stične točke na poslikavah. Anita Kavčič Klančar pravi: »Primerjamo tehnologijo oziroma tehniko in izvedbo slikanja ter način, kako so naslikani posamezni detajli. Zelo podrobno opazujemo, kako so naslikane figure, roke, obrazi, obrvi, kakšne podrobnosti definirajo oblačila itd.«
Izvedbe restavratorskih posegov so se lotili v okviru poletne mednarodne delavnice, ki so jo organizirali restavratorski center ZVKDS, oddelek za restavratorstvo ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, oddelek za okolje, gradbeništvo in dizajn Univerze za uporabne znanosti in umetnosti iz Lugana ter oddelek za restavratorstvo zagrebške Akademije za likovno umetnost. Delavnica je namenjena strokovnemu izpopolnjevanju študentov in mladim zaposlenim na področju konserviranja in restavriranja stenskega slikarstva. Letošnji program zajema preliminarne analize, dokumentiranje stanja in razvoj metodologije ter začetek izvedbe konserviranja in restavriranja stenskih poslikav, pri čemer bodo hkrati s praktičnim projektnim delom potekala tudi številna predavanja strokovnjakov različnih strok.
Freske je treba predvsem utrditi
V Sloveniji imamo več kot 400 cerkva z ohranjenimi gotskimi poslikavami, vendar so v tej številki zajete vse poslikave, tudi tiste, ki so zgolj fragmentarno ohranjene. Freske v cerkvi svete Helene so bile odkrite v petdesetih letih prejšnjega stoletja pod nekaj plastmi beleža in prvič obnovljene v letih 1966–1967. »Tehnika restavriranja je bila v sedemdesetih letih, kar sicer na splošno velja za drugo polovico 20. stoletja, nekoliko drugačna, saj so restavratorji pri svojem delu uporabljali tudi sintetična organska veziva za utrjevanje, kot so vinili ali akrilne smole, kar pa originalno ni sestavina srednjeveških poslikav. Zaradi njih poslikave slabše dihajo, če je odstotek umetnih materialov večji, lahko v kombinaciji z vlago tudi hitreje propadajo,« pojasni Kavčičeva. Nekoč so restavratorji tudi veliko več »popravljali«, več doslikali, medtem ko so danes pri obnovi fresk veliko bolj zadržani. »Starost poslikave je za nas izhodišče in vrednota. Ohranjamo tudi določene poškodbe, saj predstavljajo znak staranja in zgodovine,« pojasni Kavčičeva. »Poslikave predvsem konserviramo, utrdimo, da ne propadajo naprej.«
Pri restavriranju velja biti zadržan
Freske niso v slabem stanju, so pa delno izgubile svojo vezivnost, zato jih bodo restavratorji morali utrditi, potem pa tudi očistiti. Več let je na cerkvi puščala streha, kar je povzročilo poškodbe. Sodobne tehnike konserviranja in restavriranja stenskih poslikav se nagibajo k minimalnim posegom. Retuširanje fresk se izvaja na načine, ki omogočajo, da se retuša pozneje lahko tudi odstrani. Vezivo mora biti reverzibilno, da je original mogoče ločiti od poznejših posegov. »Uporabljamo različne tehnike – sliko dopolnimo s pikicami ali črticami, s čimer tisto, kar je dodano, lahko ločimo od starega že na pogled. S takšnimi korekcijami kompozicija pridobi enotnost, od daleč pa ni moteča,« razloži konservatorsko-restavratorska svetovalka Marta Bensa.
Pravilo zadržanosti pri poseganju v freske velja tudi za uporabo barv pri retuširanju. Tudi če so bile barve, uporabljene pri originalni poslikavi, bolj sveže in sijoče, restavratorji danes ne smejo računati s tem, da bodo čez čas pač obledele, ampak morajo uporabiti manj intenzivne pigmente, da se približajo videzu, ki ga ima poslikava danes. »Vsaka umetnina ima svoj čas, naša naloga ni, da jo vrnemo v leto 1490, ker tega niti ne bi mogli izvesti pravilno, ampak da spoštujemo stanje, v katerem smo jo dobili,« sklene Marta Bensa.