Kot vsi preostali klubi v ligi ABA na pripravah na novo sezono trdo delajo tudi pri slovenskem predstavniku Krki. Po uspešnem koncu lanske sezone, v katerem so si izborili obstanek v regionalnem tekmovanju, osvojili slovenski pokal in zaigrali v finalu državnega prvenstva, kjer je bila boljša Cedevita Olimpija, je vodstvo kluba za dve sezoni podaljšalo pogodbo trenerju Daliborju Damjanoviću. »Predstavili so mi vizijo. Pomembno mi je bilo, da je dogovor za dve sezoni, saj lahko tako delujem na nekoliko daljši rok,« pravi Dalibor Damjanović, ki bo imel ob Maticu Šiški tudi novega pomočnika Staneta Ožbeja. Strokovni štab je v povezavi z direktorjem Juretom Balažićem naredil nekaj sprememb v moštvu. Glavni cilj je, da si z dobrimi predstavami čim hitreje zagotovijo obstanek v ligi ABA ter se v obeh domačih tekmovanjih uvrstijo v finale in nato napadejo lovoriki.
Macuro vrniti na ožji reprezentančni seznam
Po koncu lanske sezone je Damjanović prečrtal Roda Camphorja in Milana Milovanovića, z vsemi drugimi pa je želel nadaljevati sodelovanje. A pod pogoji, ki so v finančnih okvirih kluba. »Iz tega razloga je odšel Nejc Barič. Zelo sem si želel, da ostane, a je imel veliko željo, da se preizkusi v tujini. Na koncu je podpisal za Split in želim mu le vse najboljše,« je pojasnil Damjanović, ki si je v prvi vrsti prizadeval za prihode mladih slovenskih igralcev. »Uspelo nam je pripeljati Jurija Macuro in nadarjenega Andreja Stavrova. Želeli smo si tudi Blaža Habota, a nas je prehitela Olimpija.« V Novem mestu bosta v prihodnji sezoni nastopala Američana Hasahn French ter T.J. Gibbs, ki se bosta prvič preizkusila v evropski košarki, novinca pa sta še Jure Špan in Marko Arapović. »Arapović je veljal za izjemno nadarjenega košarkarja, a je imel nato neugodno poškodbo kolena, zaradi katere v lanski sezoni ni igral, saj se je popolnoma posvetil rehabilitaciji. Ima nesporno kakovost in želim si le, da je poškodba stvar preteklosti.« Od lanske zasedbe so v klubu ostali Luka Lapornik, Rok Stipčević, Jan Kosi, Miha Škedelj in Leon Stergar, iz Zlatoroga se je vrnil posojeni Jakov Stipaničev, članskemu moštvu pa so priključili mladinskega reprezentanta Jako Klobučarja. »Sestava moštva je tako končana. Če se bo med sezono pokazala potreba še po kakšnem igralcu, nam proračun to omogoča,« je dodal Damjanović.
Eden od tistih, na katerem bo veliko pozornosti, bo zagotovo Jurij Macura. Enaindvajsetletni 211 centimetrov visoki košarkar je lani v dresu Primorske pokazal, da lahko igra pomembno vlogo v ligi ABA, hkrati pa je njegov razvoj pomemben tudi za člansko reprezentanco, kjer je primanjkljaj visokih igralcev. »Jurija sem prvič pobližje spoznal pred leti, ko sem bil selektor reprezentance do 20 let. Že takrat sem videl, da je zelo nadarjen, kakovosten ter in ima odlično delovno etiko. Je eden tistih igralcev, ki se je hitro odločil za odhod v tujino k Baskonii, kjer se je dobro razvijal, a ni dobil priložnosti za igranje na visoki ravni. Lani pri Primorski je pokazal, kaj zna, a je na njegovo nesrečo klub propadel. Moja želja je, da ga vrnemo na raven, ki jo je prikazal v Kopru, in da bo nato konstantno prikazoval dobre igre. Ob tem pa, da se bo vrnil na ožji reprezentančni seznam. Ima vse potrebno, da mu to tudi uspe.«
Dončiću pomembne le zmage
Pri sestavljanju moštva 43-letni Kranjčan ni imel lahkega dela, saj je poletje preživel s člansko reprezentanco, kjer je bil pomočnik selektorja Aleksandra Sekulića. Olimpijske igre so nekaj, kar mu bo ostalo v spominu za vse čase. »Težko opišem z besedami, kako fenomenalna izkušnja je bila to. Potem ko smo se prebili na olimpijske igre, sem se znašel v situaciji, ko iskreno nisem povsem dobro dojel, kaj se dogaja. Nato smo v Tokiu igrali odlično, potem pa je prišla polfinalna tekma s Francijo, kjer smo se emotivno povsem izpraznili. To je vplivalo tudi na razplet tekme za bron. Po porazu s Francijo se mi je prvič v življenju zgodilo, da sem imel v sebi toliko mešanih občutkov. Eno minuto sem bil navdušen, da nam je uspelo, kar nam je, naslednjo sem bil žalosten, ker smo bili tako blizu finala. Potem začneš razmišljati še, ali boš sploh še kdaj imel priložnost, da se boriš za finale na olimpijskih igrah. Posebna zgodba je tudi delo z Luko Dončićem, ki je eden redkih v reprezentanci, s katerim pred tem še nisem imel priložnosti sodelovati. Je pravi dečko tako na parketu kot zunaj njega. Poteza, ko je v zaključku tekme s Francijo poiskal samega Prepeliča, pove, da je moštveni igralec, in zaradi takih odločitev je, kjer je. Da ne omenjam tekme z Argentino, ko je imel priložnost podreti strelski rekord Oscarja Schmidta. Vsi soigralci so mu govorili, naj gre po rekord, on pa jim je odgovoril, da ga to ne zanima in da je pomembno le, da smo zmagali.«