Številni ljudje zase pravijo, da so povprečni, ker na nobenem področju ne želijo izstopati in se v koži povprečneža odlično počutijo. A nekaterim, ki bi želeli biti povprečni, to ni dano. So bodisi prepametni, preveč sposobni, predebeli, previsoki… In v kategorijo tistih, ki bodo vedno opaženi, četudi si tega ne želijo, sodijo tudi najmanjši zemljani. V Guinnessovi knjigi rekordov je zapisano, da ima status uradno najmanjšega sicer že preminuli Indijec Gul Mohamed, ki je v višino meril le 57 centimetrov. Bil je noro odvisen od tobaka, kar ga je pokopalo pri vsega 40 letih.
No, nekateri avtomobili dočakajo še precej manjšo starost. Takšen je bil tudi midget. Gre za oznako, ki jo angleško govoreči pripisujejo prav najmanjšem ljudem, štirikolesniku pa so jo prav tako z razlogom – v dolžino je meril zgolj 3,48 metra, kar je bilo za športni avto v začetku šestdesetih res malo. Roadster s prostorom za dva potnika so razvili pri podjetju MG, pokopala pa ga ni kakšna bolezen, temveč premajhno zanimanje potencialnih kupcev. Zadnji s proizvodno številko 73.899 je s tekočega traku zapeljal 7. decembra 1979, obarvan je bil v črno.
Brez zunanje kljuke na vratih
Prvi midget je sicer močno spominjal na austin-healey sprite druge generacije, bil pa je nekoliko večji, zmogljivejši in tudi dražji. Za pogon je skrbel 46-konjski motor, trda streha, ogrevanje in radio so bili na doplačilnem seznamu. Kmalu so mu moč povečali na 56 konjev, bil pa je nekaj posebnega tudi zato, ker na zunanji strani vrat ni imel kljuke. Na testiranjih revije The Motor je vsega 735 kilogramov težki midget dosegel maksimalno hitrost 141,5 km/h, pospešek do stotice je bil 18,3 sekunde. Prav nič športno. Ko so ga leta 1964 prenovili, je dobil kljuko na vratih in močnejši motor (59 KM), kar je bilo dovolj, da so jih do leta 1966 prodali 26.601 (prvo generacijo 16.080). Moč motorja je naraščala tudi v tretji generaciji z letom 1966, a so motorju z originalnimi 76 konji, sposojenemu pri cooperju S, moč znižali na 65 konjev. Nekaj posebnega so bili kromirani odbijači, ki so krasili modelna leta med 1972 in 1974, da so zadostili ameriškim varnostnim zahtevam, prav ti midgeti pa so še danes med najbolj iskanimi. Prav ameriške varnostne zahteve so poskrbele, da so z letom 1974 namestili velike in v črno plastiko oblečene odbijače tako spredaj kot zadaj, avto pa je bil nasajen višje. To se je poznalo pri vodljivosti, je pa 1,5-litrski motor kljub enaki moči dosegel občutno višjih 160 km/h, pospešek do stotice pa 12 sekund. Zahteve onkraj luže so omejevale moč motorja, kar je avto na koncu tudi pokopalo.
Vožnja napakam navkljub užitek
Zanimivo, da je MG ime midget uporabil že leta 1929 pri svojem prvem majhnem športniku. 32 let kasneje so ga razvili z namenom, da ponudi karseda veliko športnosti za nizko ceno. Ta je bila ob predstavitvi junija 1961 s 669 britanskimi funti zadetek v polno, prav tako nizki so bili stroški vzdrževanja. A nekateri lastniki so se pritoževali nad ostro vodljivostjo in preslabo odzivnostjo motorja, kasneje tudi nad korozijo, kar pa je bilo enostavno rešljivo. Prva prestava je bila glasna, avto je kar kričal po tem, da se ga pelje čim bolj dinamično. Nasploh je bila vožnja kljub napakam velik užitek, in je še danes. Morajo pa lastniki vzeti v zakup, da midgeti niso tako zanesljivi, kot so najmodernejši avtomobili. Težavo s premajhno zalogo moči pa zlahka odpravijo v številnih delavnicah za tuning.
Lahko ga ljubiš ali sovražiš, toda midgeta se je oprijel naziv enega najbolj vsestranskih športnih avtomobilov vseh časov, zato jih je še danes veliko na cesti in jih uporabljajo na različnih dirkah starodobnikov. Ponosni lastnik letnika 1964 je tudi Anglež Pete, ki pravi: »Nakup na predlog prijatelja je bil dobra ideja. Ni ravno najhitrejši, je pa občutno cenejši kot večina športnih avtomobilov. Za volanskim obročem sem spoznal nekaj prijateljev in celo dekle, ki ji je padel v oči rdeče obarvan. Seveda ima nekaj pomanjkljivosti, sploh pomična streha ne deluje vedno popolno, a je dovolj zanesljiv, popravila pa poceni. Predvsem pa lahko večino opraviš sam.«
Zanimiva je zgodba iz Toronta, kjer sta se dva midgeta desetletja kasneje znova združila. Oba sta letnik 1974, njuni proizvodni številki VIN pa sta druga za drugo. Bila sta rojena tako rekoč hkrati v Abingdonu v Angliji in dobila različna kupca. Nato pa so ju pred desetletjem odpremili v Kanado, ne vedoč za njuno skupno zgodovino. Eden je bil obarvan rdeče, drugi zeleno. Možakar Walter Rhoddy, ki ima kmetijo v Beavertonu, je leta 2011 kupil prvega za 1800 ameriških dolarjev, ko je leto kasneje izvedel, da je naprodaj še eden, pa je kupil še tega za 2300 dolarjev. Presenečen je ugotovil njuno proizvodno zgodovino. Upamo, da bosta še naprej ostala skupaj.