Jernej Kopitar
Danes je sto let, kar je v Repnjah, duhovnije Vodiške vasi poleg Šmarne gore, rojen bil – 21. avg. 1780 – Jernej Kopitar, velikan učenosti. Bila mu je srečna osoda, da je mladeneč prišel v hišo k baronu Sigismundu Zoisu, kteri je postal tudi njemu, kakor V. Vodniku, pravi Mecena. Tukaj se je razun šolskih naukov, latinščine in grščine, priučil v novejših jezikih, v laškem in francoskem, v prirodopisji in naravoznanji, posebej v slovanščini, da je na Dunaji zgodej zaslovel, ko je, po dveletnem učenji pravoslovja vstopil l. 1810 v pridvorno knjižnico, in ondi postal prvi čuvar in pridvorni svetnik, kjer je umrl 11. avg. 1844. Spisal je že v Ljubljani leta 1808 novo slovensko slovnico, ktera je nasproti tedanjemu nemškutarjenju silno povzdignila naše pismenstvo. Druga velika knjiga – Glagolita Clozianus – pa je vstanovila Kopitarjevo slavo med učenjaki po vsem svetu. (…)
Posebej gre vprav Kopitarju zasluga, da smo zasloveli Slovenci in tudi Kranjci. On je dal besedi po staroslovenščini učenostno podlago, da se zdaj po Miklošiču z njo pečajo jezikoslovci in jo z drugimi slovanskimi vred opisujejo. Z vrlimi nekterimi Kranjci je dosegel na Dunaji in na dvoru cesarskem deželi naši toliko slavo, da je na pr. ranjki cesar Franec velikrat jo hvalil, češ, s Kranjskega dobivamo najbolje vojake in učenjake. (…)
Slovenec, 21. avgusta 1880
Stoletnica Jerneja Kopitarja
se je v nedeljo v Repnjah, rojstvenej vasi pokojnega učenjaka, dostojno in sijajno vršila, kljubu temu da je ves dan deževno vreme kazilo razvoj slavja, katero bi se bilo ob ugodnejem vremenu še vse bolj velikansko razvilo. (…)
Dospevši na Vižmarijski kolodvor, ogledali smo se in prešteli, koliko nas je, ki kljubujejo vremenu. Število Ljubljančanov nij bilo tako veliko, kakeršno smo vajeni videti pri navadnih izletih. Blizu sedemdeset »Sokolov«, pevcev čitalniških, ter okolo deset vseučiliščnikov iz Gradca ter Beča je pozdravila deputacija Šentvidske čitalnice se svojo prekrasno novo zastavo. (…)
V Tacnu so čakali gostov iz Ljubljane vozovi. Kmalu so bili vsi zasedeni in konji so potegnili proti Skaručini. Okolo 9. ure smo dospeli tja, mokri kakor miši, kajti mej potom nas je Jupiter Pluvij posebno obsul se svojim mokrim darom. Vas je bila praznično ozaljšana, iz možnarjev se je streljalo, a najlepše je bila okrašena Ingličeva gostilna, kjer smo se odpočili ter okrepčali z gorkim dobrim zajutrekom, a otrpnele svoje ude ogreli si z kozarcem zlatega vinca. (…)
Nebrojna množica naroda sprejela je v Repnjah goste z navdušenimi pozdravi, na več krajeh so grmeli možnarji, v zvoniku cerkve sv. Tilna so pritrkavali a vsa vas je bila prav okusno ozaljšana z izključno narodnimi trobojnicami. Po kratkem postanku pred domom Kopitarjevim, odrinil je »Sokol« ter čitalniški pevski zbor na hrib v cerkev sv. Tilna. Samo neznaten del občinstva je dobil prostor v cerkvi, večina je morala ostati na prostem, na dežji. (…)
K svečanosti odkritja spomenika na Kopitarjevem domu došle so deputacije iz vseh krajev. Zastopana so bila večjidel vsa kranjska mesta, osobito Kamenik, Kranj, Škofja Loka. (…) Narodne slovenske inteligencije, zlasti dijakov je bilo od vseh krajev Slovenskega jako mnogo došlo. (…)
Slovesnost odkritja plošče se je vršila jedva kake pol ure, dež je delal vsem dosti sitnosti, osobito pa g. govorniku in pevcem. Po dovršenem slovesnem aktu hitelo je vse v Vodice, četrt ure oddaljene. Nij sicer daleč to, ali v tem blatu gaziti, kakor ga je skupaj naneslo nebrojno število naroda ter shodilo, – to nij šala! (…)
Slovenski narod, 24. avgusta 1880
Sledeči opomin
priobčimo po obliki in po izrazu, kakor se želi, popolnem nespremenjen.
»Slovenci!
Slavni rodoljubi so obhajali 22. t. m. v vasi Repnje na Kranjskem 100 letni rojstni dan našega učenega jezikoslovca Jerneja Kopitarja. (…)
Obče je znano, da je nameravalo Kopitarjevo prizadevanje pri vsakem njegovem slovstvenem delu v prvi vrsti na temeljito pravilnost jezika. Če se tedaj hočemo temu velikanu na polji slovenskega slovstva hvaležne skazati, če hočemo njegovo ime, njegov spomin primerno in dostojno slaviti, je gotovo potrebno, da mu na poti od njega nam pokazani verno in vestno sledimo, da pri vsakem najmanjšem spisu v prvi vrsti na pravilnost jezika gledamo.
Žalibog imamo dandanašnji v tem obziru čudne prikazni, (…) menim namreč naše časnike. Obče je znano, da se po naših časnikih skoro toliko različnih mojstrov slovenščine nahaja, kolikor je dopisnikov; (…).«
Soča, 27. avgusta 1880
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib