Bravo obema! Toda kje sta bila in kaj sta dejala, ko smo se vpletali v to pustolovščino, še prej, ko smo privolili v z lažmi utemeljen napad ZDA, Velike Britanije in drugih zaveznikov na Irak, in pred 11 leti, ko sta poslanca stranke Zares zahtevala umik slovenske vojske iz Afganistana z utemeljitvijo, ki zveni danes še kako preroška: »Zavračava stališče, da bi z urjenjem zadostnega števila vojakov afganistanske vojske ta postala sposobna čim prej prevzeti odgovornost za varnost v lastni državi.«
Da, gospod premier in gospod svetovalec predsednika republike, sokrivi smo tudi mi, ker smo slepo verjeli v vlogo, sposobnost in vsemogočnost velikega čezoceanskega brata, pozabili medtem na njegovo porazno izkušnjo v Vietnamu, in ker verjamemo, da se brez pripadnosti tej miselnosti in temu zavezništvu, mislim na skupno članstvo v Natu, ne da mirno in varno živeti. Govorim o nas, o naši družbi, o Sloveniji, ampak kažem konkretno na vaju, ki nadaljevanje tega članstva zagovarjata z vso možno vnemo.
Si bosta zdaj morda vzela čas za premislek, za preigravanje kake druge opcije v naši zunanji in varnostni politiki, ki pa zagotovo ne more biti tista, o kateri je minule dni spregovoril zunanji minister Logar, in sicer Višegrad ter poudarjeni antagonizem tako z Rusijo kot s Kitajsko. Če stojita za tem, sta znova na napačni strani zgodovine. Jemati ti dve velesili za potencialni sovražnici, da bi se še bolj prikupili onim, ki so zakuhali afganistanski kaos, in to v času, ko časa skorajda ni več, da bi storili, kar je nujno in imperativno, da bi za vsaj za kako stoletje podaljšali obstoj človeštva, je najmanj neumno. Ker če bo kdo umiril razmere v deželi pod Hindukušem, po polomu Zahoda, sta prav Rusija in Kitajska, ampak tudi samouničevalno, ker skupaj z njima moramo, tako kot ves svet, začeti ukrepati za zajezitev podnebnih sprememb.
Najnovejše poročilo za to temo pristojnega medvladnega foruma OZN (243 znanstvenikov iz 66 držav) ne pušča niti kančka optimizma, opozarja klimatologinja Bogatajeva. Ozračje se segreva in kriv je človek. Rezultati so povsem nedvoumni. Ter dodaja: »Poročilo je zadnji alarm, kajti naslednje ne bo moglo spremeniti ničesar, ker bodo spremembe nepovratne! Zato mora svetovna skupnost med jesensko konferenco v Glasgowu sprejeti mehanizme, ki bodo stare dokumente spremenili v uresničljive in zavezujoče akcijske načrte.«
Skrajni čas je torej za novo paradigmo v mednarodnih odnosih, zlasti med Zahodom in Vzhodom, za novo spoznanje in za nov dogovor o tem, kar gre skupaj početi, da ne bodo človeško vrsto s planeta odnesli požari, poplave, plazovi, vdori, cunamiji, tornadi in orkani, epidemije ter vojne za vodo in prostor preživetja. Prej ali slej se bodo s tem soočili tudi talibani. Mi pa, referiram na Slovenijo, pojdimo ven iz te severnoatlantske alianse, za katero dvomim, da sproti spoznava svoje zmote, kljub Afganistanu, ki je s svojimi vojaškimi aktivnostmi med generatorji podnebnih sprememb in ki nas utegne še kdaj povleči ali potisniti v neljube avanture. Ali storimo vsaj to in upam, da se bo nova vlada, računam da Kulova, tega lotila, da po 17 letih članstva pristopimo k referendumu in vprašamo narod, ali je še za to, da z Natom nadaljujemo.
Aurelio Juri, Koper