Urška Pregelj se je z ritmično gimnastiko srečala kot deklica. »Takrat ta šport v Sloveniji še ni bil zelo prepoznaven. A mene je ritmična gimnastika celostno prevzela in z njo sem ostala povezana ves čas svojega šolanja. Študirala sem pedagogiko in andragogiko ter nato med študijem delala z mlajšimi dekleti v telovadnici ter jim predajala znanje ritmične gimnastike.«
Nikoli ni razmišljala, da bo to nekoč postalo njen poklic, a ljubezen do pedagogike v športu, ki jo je vlekla v delo z mladimi v telovadnici, je kmalu prerasla v širše gibanje. »Postajali smo vedno večji kolektiv. Dekleta, ki so z mano vadila v telovadnici, so se privajala trenerskega dela, in tako sem danes v telovadnici samo še peščico svojega časa, bolj za priokus, sicer pa se večinoma ukvarjam z vodenjem našega kluba,« pripoveduje Urška Pregelj.
V Klubu za ritmično gimnastiko Špica Urška Pregelj skrbi za rekreativni program, usmerja tekmovalni program, vodi kolektiv in se povezuje z deležniki v lokalni skupnosti in širše. »Še vedno je moj največji izziv vzpostaviti dober sistem rekreativne in tekmovalne vadbe. Športa nikoli nisem gledala skozi oči rezultata, temveč skozi občutek, kako mi s svojo vsebino bogati življenje. Naše klubske vrednote izvirajo iz bogate slovenske športne dediščine in temeljijo v sokolski miselnosti: zdrav duh v zdravem telesu. Težimo k vseživljenjski ritmični gimnastiki – v vseh njenih pojavnih oblikah.«
Sokolska miselnost za zdravo družbo
Ta hip Špica povezuje več kot 750 aktivnih ritmičark v 60 raznolikih vadbenih skupinah. »Naša vadba poteka po različnih lokacijah po Ljubljani in njeni širši okolici, segamo tudi na Notranjsko, vadimo v Cerknici, pa proti Primorski, nekaj skupin je tudi v celjski regiji. Delujemo v športnih dvoranah osnovnih in srednjih šol, na Gimnaziji Vič v Ljubljani pa imamo center tekmovalnega programa,« pojasnjuje Urška Pregelj.
»Vadbo ponujamo že predšolskim otrokom, a največji poudarek je na vadbi v času šolanja. Ko deklica vstopi v šolo, lahko pri nas začne z začetnim programom ritmične gimnastike in ga stopnjuje do intenzivnosti, ki si jo želi, lahko se nam pridruži tudi kasneje. Vsaki telovadki omogočimo vadbo, ki sledi njenim željam in zmožnostim, zato dekleta razporejamo v različne programe. Od tega, da vadijo samo enkrat na teden, do dvakrat, trikrat, do tekmovalk, ki lahko vadijo tudi vsak dan. Posebej se trudimo, da dekletom ponudimo možnost, da lahko tudi v času srednje šole in študija ohranjajo stik s športom. Imamo torej tudi študentske skupine, pa skupine za starejše članice, odrasle ženske, mamice, zaposlene.«
»Za nas je zelo pomembno osmišljati dolgoročno rekreativno vadbo, ki ni toliko vezana na tekmovanja in rezultate. Ponosna sem, da smo uspeli popularizirati ta šport in da je res veliko deklet vključenih v ritmično gimnastiko, ne glede na sposobnosti, ki jih imajo. Tudi ko sem se v času zaprtja ob epidemiji osebno spraševala, kaj me še vleče v to delo, sem ugotovila, da me najbolj motivira prav to, da lahko prek športa kot organizacija prispevamo k zdravi družbi,« pravi Urška Pregelj.
Šport za prijateljstvo
Ko govorimo o ritmični gimnastiki, ritmičnih koreografijah, lahko govorimo o športni umetnosti. »Eleganca gibanja!« v eni besedni zvezi povzame Urška Pregelj.
»Naš šport krasi, da je oblikovan z glasbo in z lepim gibanjem; dekleta se lahko večplastno izrazijo. Z vadbo ritmične gimnastike razvijamo temeljno motoriko, obenem pa športnice razvijajo občutek za svoje telo ter se učijo zdravega odnosa do sebe. Kot pri vsakem športu je tudi pri ritmični gimnastiki veliko vaje, doslednosti, vztrajnosti, telesnega napora, a pri nas dekleta nikoli ne vadijo preko svojih zmožnosti. S tem ohranjamo integriteto športnice in krepimo zdrav odnos med vadečimi in trenerkami,« pojasnjuje Urška Pregelj.
Pa še nekaj je, brez česar pri ritmični gimnastiki ne gre. »V našem klubu dajemo zelo velik poudarek skupinskemu, ekipnemu duhu, vrstniškemu prijateljstvu. Dekleta najdejo še dodaten motiv za vztrajnost, ker nimajo občutka, da vstopajo na individualna pota, ampak da so del skupine. Te socialne vezi v športu omogočajo, da mladi dosežejo več in bolje, da se lahko sprostijo, medvrstniško povežejo ter tako bolj zdravo in neobremenjeno odraščajo.«
»V času epidemije se je izkazalo, kako je šport povezovalen v socialnih stikih. Ko smo morali tudi mi vse zapreti, so mladi postali veliko bolj apatični. To je sedaj naš največji kratkoročni izziv: povabiti čim več mladih nazaj v šport, ker so bili predolgo brez njega. Še naprej želimo ustvarjati priložnosti za mlade, da se znotraj široke športne organizacije pripravijo na življenje. Da pridobijo delovne veščine, izkušnje, vztrajnost in razumevajoče prijatelje. Da so prek športa aktivni državljani, zdravi in povezani,« razmišlja Urška Pregelj.
