Medalja na avkciji
Ko je beloruska sprinterka Kristina Timanovska odšla na olimpijske igre, si zagotovo ni mislila, da se ne bo več mogla vrniti v domovino. Še preden je nastopila v svoji disciplini, teku na 200 metrov, se je namreč znašla v političnem izgnanstvu. Ker je svoje trenerje, ki so želeli, da nastopi še v štafetnem teku na 400 metrov, javno kritizirala, so jo ti hoteli s prvim letalom poslati nazaj v Belorusijo in ji zagrozili s posledicami, če tega ne bo storila. Toda Timanovska se ni vkrcala na letalo, temveč je zatočišče poiskala na poljskem veleposlaništvu v Tokiu. Stalno politično zatočišče je 24-letna atletinja, ki je bila ena izmed velikih upov beloruske tekaške zveze, zdaj dobila v Varšavi. Kot otrok je tekla kar tako, iz veselja, šele pri petnajstih, ko je dobila povabilo, da se tega športa loti resneje, je začela trenirati tek. Z dobrimi rezultati na evropskih mladinskih prvenstvih, zmago na univerzijadi in svojim največjim uspehom – drugim mestom na evropskem prvenstvu v Minsku pred dvema letoma – je odšla v Tokio po še eno medaljo. A je ostala praznih rok. Kako se bo zdaj odvilo njeno življenje v Varšavi, kjer je politično zatočišče našel tudi njen mož, še ne ve. Želi nadaljevati s tekom, na naslednjih tekmovanjih pa bi rada nastopila za kakšno drugo moštvo. Kljub temu svoje domovine in njenih športnikov ne namerava pozabiti. Zanje se je pred dnevi odrekla svojemu največjemu bogastvu – srebrni medalji z evropskega prvenstva v Minsku. Za pomoč vsem beloruskim športnikom, ki so bili prizadeti zaradi ukrepov Lukašenkovega režima, jo je ponudila na spletni platformi eBay. Na licitaciji se je zbralo več kot 20.000 dolarjev. Po podatkih beloruske športne solidarnostne fundacije je v minulih mesecih zaradi svojih političnih pogledov v beloruskih zaporih pristalo sedem atletov, 36 športnikov in trenerjev pa je izgubilo mesto v nacionalnih ekipah Belorusije.