Dolgotrajna razprava med ekonomisti in centralnimi bankirji, kakšna ekonomska politika je učinkovita za uravnavanje gospodarskih nihanj, se počasi vrača na svoja ekonomskopolitična izhodišča, ki jih je postavila klasična ekonomska šola v drugi polovici devetnajstega stoletja. Poudarjala je pomen dobička in njegove delitve pri akumulaciji kapitala, ki spodbuja gospodarsko rast, a ima v sebi vgrajene sistemske destabilizatorje, ki povzročajo občasno pregrevanje in ohlajanje gospodarske aktivnosti. Osnovni spodbujevalec investicij, ki poganjajo gospodarsko rast, so za to teorijo podjetniški dobički in ne tekoča potrošnja prebivalstva. Zato obrestne mere na posojeni kapital po njihovem prepričanju niso bistven element za investicijske odločitve, vse dokler ne presegajo stopnje dobička na produktivne naložbe v gospodarstvu. Šele v tem primeru pride do recesijskih tendenc v gospodarstvu in hkrati do sproščanja kapitala za drugačne naložbe.
Kasnejši razvoj ekonomske misli se je oddaljil od tega koncepta in poudarjal osrednjo vlogo obrestnih mer pri uravnoteženju ponudbe in povpraševanja po posojilnih s...