Kar malo pomislite. Koliko časa pa bomo še lahko kompenzirali materialno škodo ljudem? Več bo suš, povodenj, viharjev. Država bo spraznila svojo malho, denarja za odpravljanje vse pogostejših škod bo vse manj. Od kod pa naj se vzame? Davke moramo zmanjšati, taka sredstva pa se nabirajo le z davki. Tu gre za solidarnost, ki pa, žal, počasi ugaša. Na pohodu je ideologija posameznika – vsak naj poskrbi zase, vsak odgovarja zase. Kar je do neke mere res, a pri vremenskih ujmah smo lahko vsaj nekoliko učinkoviti le, če stopimo skupaj. Sosedje in malo širša okolica že poskrbijo za kakšno odkrito streho, če pa bo odkritih streh vsako leto pet, deset, bo zmanjkalo denarja in tudi volje.
In kaj naj sploh naredimo? Saj ne moremo ničesar. S kozmetičnimi ukrepi zagotovo ne. Treba bo drastično poseči v naša življenja. Če ne bomo, bodo posledice še bolj drastične. Imamo torej na izbiro, da pametno, z razmislekom in bolj pod nadzorom začnemo spreminjati naš način življenja ali pa čakamo dalje in bomo pač postavljeni pred dejstvo, da nam bo zmanjkovalo hrane, vode, da bo prišlo tudi tu do vojn, ker žejni ljudje ne bodo imeli česa izgubiti, takrat bo človek človeku res le še volk. In milijoni, ki jim bo morje poplavilo »domovino«, se ne bodo pomišljali poteptati in podreti vseh vrst ograj, kajti utoniti tudi ni prijetno. Bomo potem okrepili vojsko, nakopičili vse orožje, ki ga imamo, in streljali na te ljudi, ki bodo prihajali, mi pa bomo ob daljnem pokanju mirno spali in živeli, kot da se nas to ne tiče? Da, tudi taki so med nami, a upam, da jih bo premalo, da bi prevladali.
Mogoče se zdi tak scenarij preveč apokaliptičen, verjetno pa je samo vprašanje časa, kdaj bo do njega prišlo. Malo malo časa še imamo. Kot je rekla gospa Lučka Kajfež Bogataj, svetovna podnebna konferenca v Glasgowu je smiselna in potrebna, morebitna naslednja pa ne bo več, ker bo prepozno.