Izola naj bi bila mesto ribičev in delavcev, a prvi Izolan, s katerim zjutraj na živahnem Manziolijevem trgu spijem kavo, me popravi. »Izola nikoli ni bila samo ribiška. Prvi zapis o Izoli izpred več kot tisoč let pravi, da so davke takrat plačevali z oljem in vinom,« pravi Bruno Zaro, nekdanji košarkar, carinik in ribič, danes pa vinogradnik in lastnik lokala v starem mestnem jedru, kjer njegova družina živi že od leta 1348.
»Če se ne bi dalo preživeti, ne bi bili toliko časa tukaj,« se posmeje. Lokal ima odprt šestnajsto leto. »Imamo veliko srečo na tem lepem trgu, kjer so odprti tudi vsi drugi lokali in trgovinice. Zraven imamo umetnike, antikvariat, gostilno. Če so stvari odprte, ljudje prihajajo. Na tem trgu se veliko dogaja, tudi sami organiziramo vinske festivale. Če se trudiš, je marsikaj mogoče,« pripoveduje sogovornik, sicer tudi odličen poznavalec Izole in njene preteklosti.
Izola kot Monte Carlo
Pove, da je Izola dlje kot druga obalna mesta branila svoj domačijski primat povezanega mediteranskega mesteca, a počasi tudi ona postaja drugi Piran, spalno naselje vikend turistov. Včasih so ljudje v Izolo hodili zaradi dela, danes hodijo zaradi počitniških nastanitev. »Izola je postala dražja kot Monte Carlo, v starem delu ne dobiš kvadratnega metra za manj kot 3000 evrov,« razkrije Zaro. Razloži, da v mestnem jedru živijo večinoma ljudje, ki so nekoč delali v tovarnah, njihove pokojnine so nizke, stroški vzdrževanja stanovanj pa veliki. Zato se ne gre čuditi temu, da upokojeni delavci svoja stanovanja v centru menjavajo za bogate kupnine, sami pa se selijo na obrobje.
»Če na to pogledam kot domačin, me skrbi, če pogledam kot vinar, ki ima v centru mesta lokal, je to zame dobro. V Izolo se priseljujejo intelektualci, novinarji, umetniki, glasbeniki,« našteva. Pohvali prizadevanja občine, ki je obnovila nekaj stanovanj v starem mestnem jedru in jih oddala mladim družinam. »Ta tempo bo treba nadaljevati, če hočemo mesto ohraniti živo. Mladim bo treba nekaj ponuditi, jim priznati kakšne olajšave, saj je živeti v starem mestnem jedru vedno težje kot živeti zunaj,« razmišlja. Tudi sam se na stara leta vrača nazaj v mestno jedro, kjer je kupil stanovanje in ga počasi obnavlja. »Nekoč, ko ne bom več vozil, bom imel vse pri roki. Trgovino, pošto, mesarja, urarja …« se nadeja.
Izola trenutno živi svojo letno epizodo turističnega življenja. V še tako odmaknjeni uličici si lahko srečal nekoga, ki je s kamero telefona lovil prizore mesta, na terasah lokalov ni bilo praznih stolov, za krof v pekarni je bilo treba čakati v vrsti in med ulicami so se lovili otroci.
Majda Knafelc turistom v ateljeju na Velikem trgu prodaja svoje unikatne izdelke. »Zadovoljna sem, ker sem skromna, res pa je letos turistov manj, Italijanov skorajda ni. K sreči plačujem dokaj ugodno najemnino, v samem centru pa bi bila zame previsoka. Včasih so lahko umetniki tam ateljeje najeli za en evro, potem pa so jim to spremenili v tržni najem. Zdaj so ateljeji prazni oziroma so v njih nepremičninske agencije, kar je velika škoda. Več ko bi bilo ponudbe, bolj bi bila ulica zanimiva. Občina bi lahko glede tega ponudnikom prišla bolj naproti,« razmišlja.
Po domačine v Tartinijevo ulico
Mimo vrveža korakam proti Tartinijevi ulici, po pripovedovanju več sogovornikov najbolj pristni izolski uličici, kjer še vedno vztrajajo domačini. Silvestra Gruden pomaha z okna, pod katerim se kljub suši bohotijo rože. Ulica je tudi zaradi njene ljubezni do rož med bolj slikovitimi v starem mestnem jedru. »Res je,« prikima, »v tej ulici živimo večinoma domačini. Smo zelo povezani in tudi budno spremljamo dogajanje ter opozarjamo, ko vidimo kakšne pomanjkljivosti v mestu. Ravno včeraj smo imeli šalšijado, na ulici smo vsi skupaj kuhali paradižnikovo omako. Tam dol, na tistem dvorišču,« pokaže z roko po ulici navzdol.
Letos paradižnika zaradi suše ni veliko, a za eno druženje so ga nabrali, skuhali še malo testenin, prinesli vino. »Te pristnosti ne bi radi izgubili. Tudi mimoidoči jo začutijo,« pripoveduje. Sama se vsak dan sprehodi po Izoli, obvezno ob morju, medtem ko za kopanje tako kot večina domačinov izbira jutra in večere.
»Z Izolo živim, imam jo rada, zato pristojnim tudi povem, kaj me moti. Kričanje, popivanje po plaži, sprehajanje v kopalkah po mestu. Kot domačinka kljub plačani dovolilnici ne smem premakniti svojega avta, saj potem ob vrnitvi zaman iščem prazno parkirno mesto. Medtem ko je Koper uredil že tretjo garažno hišo, v Izoli nimamo še nobene. Še vedno nimamo spodobnega kulturnega doma. Pred časom je pri nas nastopal komik Tadej Toš in večkrat obkrožil Izolo, ker je iskal eno lepo reprezentativno stavbo, ki je seveda ni našel. Še vedno tudi nimamo avtobusne postaje,« našteva Grudnova.
Mestu privošči nekaj več in nekoga, ki mu bo zagotovil preboj, napredek in nova delovna mesta. »Po propadu industrije v Izoli so ženske odšle čistit stanovanja v Trst in tako je še danes, pa naj si še tako zatiskamo oči,« skomigne.
Za mlade je Izola mrtvo mesto
»Če vprašate, kako se v Izoli živi, bo odgovor odvisen od tega, koga vprašate,« me sprejme mlad predsednik krajevne skupnosti starega mestnega jedra. Veslač Rajko Hrvat dopoldne trenira, popoldne se ukvarja s težavami sokrajanov. »Starejši in družine bodo rekli, da je idealno, ker je mir, moji vrstniki bodo rekli, da je mesto duhov, posebno zdaj, ko se je dokončno zaprla legendarna diskoteka Gavioli,« povzame njihove odgovore. Pripoveduje, da je Ambasada Gavioli Izolo ponesla v svet. Tako kot so jo izolski športniki, med katere sodi tudi sam. V športnem duhu vedno cilja le še višje in upa, da tako na Izolo gledajo tudi v občinski upravi. »Seveda ne bomo Izole tresli s koncertom Rolling Stonesov, a če drugega ne, bi Izola lahko bistveno bolj izkoristila svoje izjemne športnike. Imamo tri dobitnike olimpijskih kolajn, zakaj jih ne bi predstavili na Sončnem nabrežju, zakaj ne bi uredili muzeja, Izole bolj popestrili s primernimi dogodki,« razmišlja.
Ko se pogovarjava o mladih in njihovih možnostih, da v starem mestnem jedru kupijo stanovanje, odločno odkima. »Ne gre, cene so gromozanske. Ne morem si predstavljati, kako bi to lahko kupil mlad človek. Zato kupujejo Rusi, ki zmorejo, mladi pa odhajajo. Tega problema se bo treba lotiti, preden bo prepozno,« pripoveduje. Tudi on pogreša garažno hišo, saj se kljuka vrat prostorov krajevne skupnosti največkrat podaja prav zaradi parkirišč. Zaključi pa, da v Izoli velja tudi kaj pohvaliti. Denimo urejene ulice in čisto plažo.
Vodnik Markočič
Izolski župan Danilo Markočič nas ni odpeljal do zloglasnega mesta za nov ribiški muzej, za katerega sta s Pivčevo podpisala pismo o nameri, temveč v drobovje mesta. »V mediteranskem mestu ni prav veliko prostora za zelenje – ali ga postaviš na streho ali pa v ulico,« razloži župan, ko zakorakamo v bujno zelenje živahnejšega predela Ljubljanske ulice. Njen najslavnejši prebivalec Drago Mislej Mef je komaj uspel pozdravljati mimoidoče in hkrati odgovarjati na vprašanja vseh novinarjev ter prišlekov, ki smo tisti dan oblegali mesto. Čez ulice so visele majhne zastavice držav sveta. »Če ne bi bilo Mefa, bi Izola izgubila dušo,« reče kasneje gospa, ki na mesto gleda z vasi v zaledju.
»V starem mestnem jedru danes živi okrog 5000 ljudi,« pove župan med ozkimi ulicami takšnih in drugačnih fasad. Pojasni, da so pred leti na občini pripravili razpis za njihovo obnovo, a prav velikega učinka niso dosegli. »Problem je večlastništvo stavb in še vedno se nam vrača Jazbinškov zakon. Ljudje so takrat lahko poceni kupili stanovanja, zmanjkalo pa je za kaj več,« pripoveduje. Tudi sicer največji problem Izole vidi v obnovi ulic, s katerimi so povezane številne težave. V prihodnjih letih bodo prenavljali Smrekarjevo in Gregorčičevo ulico.
Pod volti ali uličnimi podboji nas pripelje do Besenghijeve palače, ene najlepših in najbolje ohranjenih poznobaročnih palač v Sloveniji ter točke v mestu, na katero je zelo ponosen. Palača zadnja leta doživlja prenovo. Izza njenih oken in zidov se je širila glasba, mladi glasbeniki Glasbene šole Izola so imeli dopoldanske vaje. »Ta stavba je biser izolske kulturne dediščine,« pove Markočič.
Po ulici navzdol proti morju pokaže na primer gradnje mimo vseh pravil, na Verdijevi 1 pa odklene vrata v staro opuščeno občinsko stavbo, ki bi lahko živela boljše čase. »Skušamo jo obnoviti, a imamo tik ob morju težave s temelji, soljo, statiko. Radi bi jo spremenili v protokolarni objekt občine z galerijami. Imamo veliko umetnikov, ki bi jih lahko predstavili v stalni zbirki,« razloži. Nato mimo velike sobane, kjer arheološke raziskave pričajo o bogati zgodovini, skozi niz prostorov in hodnikov prideva do nečesa, kar je bilo verjetno dolgo skrito. Stena nekdanje občinske palače je hkrati stena sosednje cerkve in v nekem trenutku je zmanjka. »Skozi lesene rešetke so lahko kukali v cerkev in gledali, kdo je prišel k maši,« reče župan.
Madeži na okvirju
Če je sosednji Koper mesto z lepim okvirjem in nerestavrirano sliko, ima Izola nekaj težav že z okvirjem. Na obrobju mestnega jedra se nizajo degradirana območja, od nekdanje ladjedelnice, opuščenih tovarn Delamaris, Argo in Mala oprema do zemljišča nad Hotelom Delfin. Ideje o turistični gradnji, hotelih in apartmajskih naseljih so stare toliko kot propad podjetij, a premika vsem županom in investitorjem navkljub ni. »Ali še verjamem v to? Če se bodo časi covida še nadaljevali, ga ne vidim junaka, ki bi gradil,« skomigne moj prvi sogovornik Zaro. Večina omenjenih zemljišč je v lasti slovenske in avstrijske slabe banke ter srbskega poslovneža Miodraga Kostića, ki za zdaj načrtov za ta območja še ne deli z javnostjo. Vsi čakajo na boljše tržne razmere, do takrat pa to ostajajo črni madeži na okvirju Izole. K sreči, pravi Zaro, so odstranili vsaj dok pred Izolo, ki je prej marsikoga odvrnil v prepričanju, da je od tu naprej vse skupaj le še industrijska cona.
Markočič glede obnove mestnega jedra, urejanja degradiranih območij, nove garažne hiše in tudi kulturnega doma stavi na nedavno sprejet občinski prostorski načrt, ki pa se mu obeta referendum. Zahteva, podkrepljena s 667 podpisi, občinski upravi očita, da je preslišala pripombe občanov, ki menijo, da je Izola že zdaj prenasičena s stanovanji in ne potrebuje več novih apartmajev, temveč najemna stanovanja za mlade domačine. Zato je, pravijo, nov prostorski načrt pisan na kožo trgovcem z novci.
