Preden so se bolj ali manj uspešno podali na področje proizvodnje vozil, so številni proizvajalci, tudi nekateri, ki danes spadajo med največje, izdelovali različne stvari, ki pri nekaterih niso imele nikakršne povezave z vozili. Omenimo denimo Toyoto, ki je najprej izdelovala avtomatizirane statve, ali pa Mazdo, ki je sprva izdelovala izdelke iz plute. Še več je na drugi strani podjetij, ki so bila že v začetku bolj ali manj vpeta v vsaj sorodno vejo industrije. Lamborghini je recimo »izšel« iz podjetja, ki je sprva proizvajalo traktorje, Jaguar pa iz takšnega, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo stranskih prikolic za sopotnika na motociklih. No, v proizvodnjo avtomobilov so bili po drugi svetovni vojni na neki način prisiljeni pri podjetju Messerschmitt, ki ga seveda vsi poznamo kot proizvajalca vojaških letal.
Ker so jim po porazu Nemčije v vojni za nekaj časa njihovo osnovno dejavnost prepovedali, so, če so želeli preživeti, začeli izdelovati nekatere avtomobilske komponente, preusmerili pa so se tudi k drugim vrstam industrije in denimo proizvajali sestavne dele za šivalne stroje. Pomembno prelomnico je predstavljalo leto 1953, ko je k njim pristopil sicer prav tako letalski inženir Fritz Fend in jim predstavil idejo za izdelavo mikroavtomobila. Že istega leta je tako na ceste zapeljal model KR175, ki pa je imel kar nekaj pomanjkljivosti, med drugim ni premogel vzvratne prestave, in dve leti pozneje ga je nadomestil precej uspešnejši, tako imenovani bubble car oziroma mehurčkast avtomobil (zaradi svoje značilne oblike) messerschmitt KR200.
Bolje se je peljal le z voznikom
Najprej je treba razčistiti s tem, ali omenjeno vozilce sploh lahko označimo kot avtomobil. V Nemčiji so ga denimo poimenovali tudi kabinenroller, saj je na neki način šlo za skuter, ki so mu nadeli kabino, obenem pa dodali še tretje kolo. Tudi za krmiljenje se ni uporabljal volan, temveč nekakšna kombinacija volana in krmila pri motorju, še najbolje pa so ga opisali v angleški reviji Autocar. »KR200 spada v čisto svoj razred, med običajne motocikle in majhne štirikolesne avtomobile,« so zapisali in dodali zanimivo pojasnilo, kdo ga je lahko po takrat veljavni zakonodaji uporabljal na kakšen način – pri čemer je pomembno vlogo igrala ravno omenjena vzvratna prestava: »Če imate vozniško dovoljenje za motocikel, ga vzvratno ne smete voziti, če pa imate dovoljenje za avtomobile, ga lahko uporabljate na vse načine.«
KR200 je tudi sicer predstavljal konkretno nadgradnjo prejšnjega modela. Kabina je bila kakovostnejša, hidravlično vzmetenje na vseh treh kolesih, čeprav je njegov dvotaktni motor premogel vsega 7,4 kilovata moči (10 konjev), pa je lahko dosegel najvišje hitrosti tudi okrog 90 kilometrov na uro. Dodatna oprema je med drugim vsebovala dvobarvno zunanjost, grelec notranjosti, uro in zaščito za sonce – v kabini je namreč lahko zaradi omenjenega mehurčkastega dizajna zelo hitro postalo zelo vroče. Ob tem pa je KR200 navduševal tudi z voznimi lastnostmi. »Upravljanje vozila je nekaj unikatnega – pedala so enaka kot pri običajnih avtomobilih, prestavljanje enostavno, le krmiljenja, ki je kompromis med kolesom in avtomobilom, se je treba navaditi. Dokler voznik ne dobi pravega občutka, je lahko vse skupaj malce nenavadno, nemara lahko kdo dobi občutek, da vozilo ni najbolj stabilno, a je ravno obrnjeno, saj se v ovinkih odlično drži ceste. Se pa pelje bolje, če je v njem le voznik – poleg njega je sicer prostora zadaj še za 'človeka in pol'. Ali mamo z otrokom ali pa potnika s kovčkom,« so še zapisali pri Autocar.
Več različic
Ob vsem zapisanem ni bilo čudno, da je KR200 hitro navdušil tudi številne kupce, ki jih je že v prvem letu proizvodnje našel 25.000, zaradi česar proizvodnja sploh ni dohajala povpraševanja, saj hkrati zasledimo, da so jih proizvedli le dobrih 12.000. Še večja težava se je pojavila že leto pozneje oziroma hkrati tudi eno leto za tem, ko je v Nato vstopila tudi Nemčija. Od leta 1956 so namreč Messerschmitu znova dovolili izdelavo letal, zaradi česar so povsem izgubili zanimanje za izdelavo mikroavtomobilov. Vse pravice za KR200 so tako prodali njegovemu idejnemu očetu, omenjenemu Fritzu Fendu, a se je kmalu za tem zanimanje za njegovo vozilo začelo ohlajevati, saj so v ospredje začeli stopati avtomobili, kot sta bila mini ali volkswagen beetle.
KR200 se je v zgodovino vseeno zapisal kot eden najuspešnejših mehurčkastih avtomobilov vseh časov (ni pa dosegel denimo isette), njegovo zasnovo pa je Fend v prihodnjih letih še nadgradil z drugimi, manj uspešnimi različicami, kot so bili denimo roadster, kabriolimuzina ali sport. Med njimi je bilo tudi nekaj močnejših različic, ki so zlahka dosegle tudi hitrost več kot 100 kilometrov na uro, sicer pa so skupno do leta 1964 izdelali nekaj manj kot 40.000 primerkov messerschmitta KR200.