Je tudi ustanoviteljica sklada za civilno družbo v Tanzaniji, finančnega mehanizma za podporo nevladnim organizacijam. Tengova se zaveda, da le malo denarja od številnih milijard dolarjev pomoči v Afriki resnično prispe na pravi naslov, še manj v lokalne projekte, ki bi olajšali življenje najbolj revnih ljudi. Toda še posebej v času koronske krize, ko so mnoge humanitarne organizacije iz tujine zapustile najbolj ogrožena območja, se je pokazalo, da si Afričani znajo pomagati tudi sami in da obstaja solidarnost med njimi. V lokalnih skupnostih so razdeljevali hrano revnim ljudem, organizirali so skupen šolski pouk, med seboj so si pomagali tudi z denarjem. Tengova želi to samopomoč okrepiti in vanjo vključiti tudi bogate Afričane. Res je v Afriko že prišlo veliko mednarodne pomoči in bo tudi v prihodnje še potrebna, priznava Tengova, vendar je pogosto pomagala tistim, ki so že bili privilegirani, in s tem še povečevala prepad med bogatimi in revnimi. Toda v Afriki obstaja močna kultura solidarnosti, je prepričana. »V Afriki verjamemo v misel: jaz obstajam, ker obstajaš ti. Noben sosed ne sme lačen v posteljo, če imam jaz kaj jesti. Z deljenjem tega, kar imamo, ohranjamo naše dostojanstvo.« Tengova se sicer zaveda, da doslej v Afriki ni bilo veliko milijonarjev, ki bi prispevali svoj denar za razvojne projekte. Bogati Afričani so raje podpirali politike, od katerih so si obetali naklonjenost in koristi, a na drugi strani, pravi Tengova, jih doslej tudi nihče še ni vprašal za podporo.