Barbara Prinčič je izkušena industrijska oblikovalka, ki velik del svojega profesionalnega življenja posveča pedagoškemu delu, na ALUO namreč predava trajnostno oblikovanje. Njeni avtorski izleti v umetniški svet so tako prej izjema kot pravilo, pravi ob odprtju razstave Ko zaprem oči v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani. »Industrijsko oblikovanje pripada materialnemu svetu, svetu kapitala. Teh okoliščin se ves čas močno zavedam in po tridesetih letih sem se jih nekoliko nasitila, na osebni ravni sem potrebovala odklop,« pravi in dodaja, da je njena razstava izrazito intimna.
Ostanki, ne odpadki
Zamisel o njenih slikah iz tekstila ima dvojne korenine. Pred več leti je imela atelje v prostorih tovarne Velana, kjer je pridobila veliko ostankov zaves. »To se mi je vedno zdel krasen prosojen material, zakaj bi ga torej metali v smeti? Navsezadnje je tako z vsemi ostanki – ostanki, ne odpadki – ki jih mečemo stran,« izpostavlja tematiko zavrženega tekstila. To razmišljanje je povezala z izkušnjo težav z očmi, vidom. »Jemlješ zdravila, ležiš, mižiš, kemija v očeh sproži solzenje, da se ti zdi, da vidiš kot skozi kalejdoskop… Naenkrat sem pomislila, da se za zaprtimi očmi marsikaj dogaja, a se v vsakdanjiku nimamo zares časa temu posvečati,« dodaja.
Tema vsakega dela se je razvijala sočasno s slikami. Pri eni nosilnih, imenovani Kalejdoskop, so koščki ojačanega tekstila kot v mandali povezani s kovinskimi obročki in nato z bombažnimi vrvicami napeti na lesen okvir. Pričajo o avtoričini filigranski natančnosti, čeprav se sama smeji, da se dela, če bi vedela, da jo čaka toliko tehničnih izzivov z napenjanjem na okvirje, morda sploh ne bi lotila. »Ko mižimo, se nam po glavi seveda pletejo tudi sanje, neizpolnjene želje, v ospredje pridejo drugi čuti, ki so sicer podrejeni vidu, denimo veter gotovo čutimo drugače,« kaže še na sliko Dotik vetra.
Oblikovalski delovni proces
O njenem oblikovalskem ozadju priča tudi izstopajoča dvo- oziroma tridimenzionalnost, domala taktilnost razstavljenih del. »Čutila sem sicer, da želim ustvariti nekaj, kar nima funkcije, ni namenjeno uporabnosti, kapitalu. A iz svoje kože ne morem, nisem dober risar, nisem se odpravila v trgovino po akril, barve sem iskala skozi tekstil… Vsaka slika je tako najprej nastala v manjšem merilu, nastajale so pravzaprav zelo načrtovalsko – najprej koncept, skica, računalniška risba, izrezi, šablone, poskus z enim, z drugim materialom…« razlaga o posameznih fazah oblikovalskega načina dela.
S svojimi študenti ves čas premišlja zavržene materiale. Minuli semester so se denimo lotevali naluknjane gume, ki jo zavržejo farmacevtska podjetja, potem ko izdelajo pokrovčke za epruvete. »Nov, lep, kakovosten material bi šel v sežig, če ne bi poiskali alternativnih načinov, kaj vse lahko počnemo z njim,« razlaga avtorica – pedagoginja, ki si prizadeva tako za ozaveščanje mladih oblikovalcev kot vodstev velikih podjetij. »Delati s študenti je izziv, ker ti ne dovolijo, da zaspiš, ves čas si v pogonu, od njih se ves čas učiš,« pripoveduje. Nemara bo njena razstava nova lekcija tudi zanje. »Če si oblikovalec, si lahko ustvarjalen na veliko področjih. Svojo osnovno izobrazbo, znanje lahko uporabljaš tudi zunaj oblikovalskega področja,« sklene.
